Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih postavljate, je: Kako napisati knjigo? In na to vprašanje čisto vedno odgovorim: Samo lotiti se moraš. Zelo banalno, ampak je res. Tako kot pri vseh drugih stvareh, o katerih sanjamo in jih želimo narediti, je najpomembnejši (in včasih tudi najtežji) korak ta, da se od sanjarjenja premakneš k dejanjem.
Prvi korak: začni pisati zdaj
Lepota pisanja je prav v tem, da zanj ne potrebuješ velikih vložkov, ne potrebuješ ne pisarne ne zaposlenih ne kakšnih posebnih naprav ali poslovnih načrtov. Torej, imaš računalnik (ali pa zgolj svinčnik in papir), poznaš črke, znaš tvoriti stavek, hočeš pisati … Zakaj bi tu sploh še kaj razmišljal/-a? Piši. Začni s prvo besedo, prvim stavkom. In potem nadaljuj. Največ se o pisanju naučiš med pisanjem samim in če hočeš nekega dne napisati knjigo, moraš začeti s prvim stavkom.
Ne čakaj na popoln načrt
Jaz nisem še nobene knjige začela pisati s popolnim načrtom in razdelitvijo poglavij. Začela sem jih pisati z neko osnovno idejo, približnim osnutkom zasnove v glavi, približnim občutkom, kam se mi zdi, da bi lahko to zgodbo pripeljala, začela sem s prvim stavkom, ki se mi je praktično vedno zdel »navadno sranje«, ampak sem pisala dalje. Nastalo je prvo poglavje, ki je bilo prav tako vedno »sranje«, in vseeno sem nadaljevala.
Trdno zaupanje vanj se je razvilo šele kasneje, ko je bila prva knjiga pod streho. Takrat se zaveš, da knjige nikoli ne napišeš v prvem poskusu, temveč jo boš bral in urejal znova in znova in znova, dokler ne bo podobna nečemu, kar ti bo morda dejansko nekako všeč. To zna postati frustrirajoče, ampak zavedati se moraš, da je čisto vsak, še tako eminenten pisatelj na istem.
Premagovanje pomislekov - pogosti izgovori in odgovori
Pomislek 1: Ne vem, o čem naj pišem. Začnite kot Ernest Hemingway - napišite na papir najbolj resnično dejstvo, ki vam pade na pamet. O sebi, o svetu, o družbi. Morda bo to prvi namig za dobro zgodbo. Ne bodite prepričani, da morate zgodbo imeti v popolnosti začrtano. J. D. Salinger je rekel, da romani nastajajo v temi.
Pomislek 2: Moja zgodba ne bo originalna. Utečeni pisatelji vedo, da je strmenje k destilirani originalnosti ustvarjalna smrt. Ko zavračamo vse ideje, ki niso slavolok originalnosti, lahko v tem morda zavrnemo nekaj, kar bi lahko bila uspešnica. Ko forme in pravila že obstajajo, jih je lažje kršiti, spreminjati in prilagajati.
Pomislek 3: Nimam časa za pisanje knjige. Eden izmed najprikladnejših izgovorov za vse, česar ne počnemo, pa bi morali ali hoteli početi, je ta, da nimamo časa. Če s pisanjem misliš resno, boš zanj moral/-a poiskati čas. In če si res predan/-a, potem opaziš, da je časa OGROMNO, malo si ga vzameš tu in malo tam, pa imaš napisanih novih 1000 besed. Lahko si po osem ur na dan v službi, ampak potem si nekaj ur tudi prost/-a. Ni ti treba pisati celo popoldne. Lahko pišeš eno uro ali pa samo pol ure.
Pazite to matematiko - 3 strani na dan pomeni 15 strani na teden, kar je 60 strani na mesec. Postavi si za izziv, da boš pisal/a vsak dan. Rezerviraj si čas za to in ne dovoli, da ti ga zažira katera koli druga dejavnost. To naj bo čas zate in za tvojo strast.
Premagovanje perfekcionizma
Pomislek 4: Moje pisanje ni dovolj dobro. Če bi radi s prvo novelo odfrčali med bestselerje, morda ni problem v kakovosti pisanja, ampak v pretiranem perfekcionizmu. Pat Macy ... je povedala, da je pri pisanju knjig hitro spoznala, da če bo poskušala napisati popolno knjigo v prvem poskusu, ne bo nikoli ničesar napisala. Zato je prvi korak tu zelo pomemben, pa čeprav tudi zelo enostaven: dovolite si napisati slabo knjigo. Saj ni treba, da gre v tisk, ni treba, da jo kritiki raztrgajo. Lahko jo prebere samo vaša mama.
Kako začeti praktično - tehnike za hitrejše napredovanje
Pomislek 5: Okej … kako pa naj začnem? Iz perspektive kakršnegakoli pisanja ... je najtrši oreh tista prazna stran, ki se z močjo tisočerih sonc sveti z našega zaslona. Trik veščih pisunov, ki iščejo naslednji najboljši preblisk, je, da 10 minut na to prazno stran samo pišejo stvari, ki se jim naključno utrnejo v mislih.
Ena izmed preverjenih idej je: v času, ko navadno sedeš za računalnik in se tvoja ura pisanja na dan začne, si pisavo spremeni na svetlo sivo. Tako boš imel/a pregled nad količino besedila, ki si jo napisal/a, ne boš pa zmožen/a videti slovničnih napak in jih posledično popraviti. V času, ko pišeš, dopusti, da misli neprestano tečejo, ne oziraj se na napake, vejice in nesmisle.
Če si si zadal/a, da boš pisal/a vsaj 1 uro na dan, piši 1 uro na dan. Če si si zadal/a, da boš napisal/a vsaj 1000 besed na dan, napiši 1000 besed na dan. Svojega časa za pisanje ne prelagaj in ne odlašaj na jutri, kar imaš na urniku danes. Po nekaj dneh, tednih, ti bo ta rutina prišla v navado in bo del tvojega dneva tako kot je zajtrk, umivanje zob in ostala opravila.
Ustvari okolje in ritem pisanja
So avtorji, ki ustvarjajo okolje, da pride do momenta, ko se knjiga kar "zlije na papir". So pa tudi taki, ki potrebujejo jasno strukturo, znotraj katere vnašajo vsebino. Takim bi pa rekla - smiselno je posvetiti malo več časa, da si jasno postaviš kazalo knjige. Jasno si razdelaš konstrukt, kaj bo knjiga vsebovala, kje bodo zgodbe, kaj sporočila.
Ko je dober načrt pripravljen, sledi pisanje zgodbe. Najboljši nasvet, ki ti ga lahko nekdo da v tej fazi je: drži se urnika. Prav tako je priporočljivo, da pišeš vedno ob istem delu dneva. Če si dobil/a blokado in odpor do smeri, kamor vodi zgodba, se vrni na zadnjo točko, ko je zgodba še imela smisel in nadaljuj od tam. Če se ti neka smer ne zdi prava, ne nadaljuj z njo. Naj te ne bo strah brisati, popravljati ali pokukati v slovarček.
Organizacija vsebine in fokus na bralca
Večina bo verjetno najprej postavila strukturo/kazalo. Potem pa poglavje za poglavjem notri vnašaj besedilo. V knjigah se nekako začuti ali je avtor pisal z lahkotnostjo ali z muko. Če ni lahkotnosti pri pisatelju, ne bo lahkotnosti pri bralcu.
Jaz, jaz, jaz - preveč govorimo o sebi. Lepo je brati osebne zgodbe, saj nas prav te prežamejo s čustvi. Ampak je razlika v pisanju ali je avtor center vsega ali avtor misli na bralca. Zelo radi poudarjamo, da knjigo napišemo zase (seveda, tudi sama to rada rečem, ko držim svojo knjigo v rokah), vendar ni to 100 % resnica. Zgolj zase pišemo dnevnike. Ko pa te zapise daš na police knjigarn, pa pomeni, da si besedilo napisal za druge, za bralce. Zato se je pri pisanju knjige smiselno postaviti v vlogo bralca - ali to njemu kaj pomeni, njemu kaj pomaga? Če ne, raje briši.
Kaj izrezati in kako poenostaviti
Izbriši ves balast. Izbriši ponavljanja. Izbriši nepotrebne besede. Olepšaj povedi. Odstrani ponavljanja iste sporočilnosti z različnimi stavki. Ne govori, kako si se počutil. Opiši te občutke, da jih bo tudi sam začutil. Pri opisih upoštevaj, da smo nekateri bolj vizualni, drugi kinestetični, tretji avditivni. Torej opiši - kaj vidiš, kaj slišiš, kaj začutiš.
Ko želiš poudariti pomembnost nekega dogodka, skrajšaj stavke in zapiši podrobnosti. "Petek je bil. Oblačen in turoben. Ura je kazala 6.15. Vstopil je v prostor. Zazrla sem se v njegovo brazgotino ob desnem očesu. Pogledal me je. Ostro in napadalno."
Urejanje in zaključni koraki
Sedaj sva prišla do faze, ki je večini zoprna. Na žalost (ali na grozo) marsikdo kar preskoči to fazo in prvi zapis da naprej v tisk. Hm ... Ni tako enostavno no ... Ta del je manj umetniško delo. V tej fazi večina obupa. Knjiga mora imeti smiselno strukturo - jo ima? "Rep in glavo," pravimo. Smiselno je, da vedno nagovarjaš v isti osebi. Bodi pozoren glede časov - mnogokrat avtor kar skače iz pisanja v sedanjosti v preteklost pa spet v sedanjost ...
Ko z odlomkom končaš, pisavo ponovno spremeni na normalno in popravi vse napake. Pri pisanju pogovorov jih vedno preberi tudi na glas. Pri tem si pozoren, kako zvenijo. Če se ti zazdi, da zveni narejeno in da ljudje v resnici ne govorijo na ta način, moraš to popraviti.
Odličen nasvet za redni napredek je postavitev vmesnih ciljev. Knjigo napiši do konca. Nedokončane knjige ne bo bral nobeden, zato ne obupaj, ko si že skoraj pri koncu. Nekateri pravijo, da se z dokončanjem pisanja zabava šele začne. Kar imaš sedaj pred sabo je le prvi osnutek. Sedaj moraš vse še enkrat prebrati in si zapisati vse nejasnosti. Ob ponovnem branju te nejasnosti odpravi. Na tem mestu lahko v poglavja dodajaš tudi majhne namige, za glavne skrivnosti in preobrate v zgodbi.
Naslov, platnica in objava
Ob zaključku te čaka še nekaj bolj zabavnih delov - izbira naslova in oblikovanje platnice ter odločitev ali boš knjigo poslal/a založbi ali se želel/a uveljaviti kot samozaložnik. Če niste vešči vsega tega, je smiselno dobiti mentorja, ki vas vodi, kako napisati knjigo, in urednika, ki knjigo pregleda in svetuje, kako jo izboljšati.
Praktična tabela: kratki cilji za dvotedenski načrt
| Dan | Fokus | Približno število besed |
|---|---|---|
| 1 | Definicija ideje in osnovno kazalo | 0-500 |
| 2-3 | Pisanje začetka in prvih poglavij | 2.000-4.000 |
| 4-10 | Intenzivno pisanje glavnega dela (1000-2000/dan) | 7.000-14.000 |
| 11-12 | Zaključek in pregled strukture | 2.000-4.000 |
| 13 | Hitro urejanje in odstranjevanje balasta | 0-1.000 |
| 14 | Končna verzija za bralca/testnega urednika | 0-500 |
Za občutek - 50 napisanih strani v Wordu je približno 100 strani knjige. Ne obremenjuj se preveč s količino zapisanega. Osredotoči se na sporočilnost - ali si povedal vse, da odgovoriš bralcu na vsa vprašanja?
Zadnji nasveti za dvotedensko intenzivno pisanje
- Drži se urnika in kvote (npr. 1000 besed na dan).
- Piši prvo različico hitro, popravljaj kasneje.
- Uporabi glasbo za lažje potopitev v vzdušje scene.
- Prosi zaupanja vredno osebo za iskreno mnenje med delom, vendar ne popravljaj zgodbe preveč na pol poti.
- Vključi zgodbe tudi v tehnične teme - zgodbe se ljudem zapomnijo.
- Postavi si vmesne cilje in jih dosledno izpolnilu.
Preprosto. In obenem težko. Zgolj imeti idejo še ni dovolj. Podobno je pri knjigah: ogromno je ljudi z idejami za knjigo. Tudi imeti zgolj dobro zgodbo ni dovolj. Zato je vprašanje »kako napisati knjigo« zelo na mestu. Ostajajo neka nenapisana pravila, kaj mora knjiga in kaj zgodba vsebovati, da iz tega nastane berljiva in res zanimiva knjiga.