Posebno varstvo v nosečnosti in starševstvu v delovnopravni zakonodaji

Delavci imajo med nosečnostjo in starševstvom pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Namen posebnega delovnopravnega varstva, povezanega s starševstvom, je, da delavkam in delavcem omogoči ustrezno usklajevanje njihovih poklicnih in družinskih obveznosti ter jim zagotovi potrebno posebno varstvo.

Pravni okvir in temeljne določbe

Najpomembnejše pravice nosečnic in staršev so v slovenski zakonodaji opredeljene v Ustavi Republike Slovenije, v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) in v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Mednarodni zakonodaji sledi tudi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21-784/2013, v nadaljevanju ZDR-1). Področje ureja tudi Mednarodna organizacija dela, ki v Konvenciji MOD št. 183 o varstvu materinstva postavlja državam članicam vsaj minimalne standarde varstva.

Kategorije posebej varovanih delavcev

Noseče delavke in starši sodijo pod eno izmed petih kategorij posebno zavarovanih delavcev. Starši so ena od kategorij, ki so v delovnem razmerju posebej varovani. Pri varstvu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon kategorizira 3 skupine varovanih oseb; nosečnice, doječe matere do 1. leta starosti otroka in starše, ki izrabljajo starševski dopust.

Obveznost obvestila o nosečnosti

Posebno varstvo nosečnice je odvisno od njenega aktivnega delovanja, saj mora slednja o svoji nosečnosti delodajalca nemudoma obvestiti. Za to, da noseči delavki pripadajo pravice s področja varstva noseče delavke, mora o svoji nosečnosti obvestiti delodajalca takoj, ko to izve. Naknadno obvestilo ni mogoče.

Varstvo na delovnem mestu: prilagoditve in prepovedi

Varstvo, ki ga noseči delavki zagotavlja 184. člen, predvideva predvsem varstvo delavke pred neugodnimi razmerami na delu, ki bi utegnile slabo vplivati na zdravje delavke ali njenega plodu. Delodajalec je namreč dolžan v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter drugimi predpisi zagotoviti čim ugodnejše delovno okolje za delavca. Zato oceni vsako izmed delovnih mest v podjetju s tveganji, ki jih to delovno mesto prinaša.

Ker se delovna mesta med seboj razlikujejo, zakon prepušča odločitev o teh dejavnikih vsakemu posameznemu delodajalcu. Seveda pa so nekatera delovna mesta takšna, da se nevarnosti ne da odpraviti. To so predvsem delovna mesta, kjer so delavci izpostavljeni nevarnim sevanjem oziroma snovem, močnim temperaturnim razlikam ipd.

Če tovrstne nevarnosti lahko negativno vplivajo na nosečnico, je delodajalec dolžan delavki omogočiti delo na način, da se bo negativnim dejavnikom izognila ali pa jo začasno razporediti na drugo delovno mesto. Če je za delovno mesto, ki ga delavka začasno opravlja, predvideno nižje plačilo za delo, kot na njenem običajnem delovnem mestu, je delavka upravičena do višjega plačila.

Če delavka opravlja delo po prvem ali drugem odstavku tega člena, pa se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa ni možno izogniti nevarnosti za zdravje delavke ali zdravje otroka, mora delodajalec zagotoviti delavki opravljanje drugega ustreznega dela. Če delodajalec delavki ne zagotovi drugega ustreznega dela po prejšnjem odstavku, ji mora v času, ko je delavka iz tega razloga odsotna z dela, zagotoviti nadomestilo plače v skladu s prvim, drugim, sedmim in devetim odstavkom 137. člena.

Nočno in nadurno delo, odmori za dojenje

Noseča delavka ves čas nosečnosti in še eno leto po porodu ne sme opravljati nočnega dela in nadurnega dela, če iz ocene tveganja pri delodajalcu izhaja, da bi bilo tovrstno delo nevarno bodisi za samo nosečnico, bodisi za zdravje otroka. Nadalje, v povezavi z nočnim in nadurnim delom za delavke v času dojenja oziroma nosečnosti, zakon določa absolutno prepoved nočnega in nadurnega dela, če bi tako delo škodovalo njej, otroku ali zarodku.

Skladno z 185. členom ZDR-1 se delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, lahko naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem. Staršem, ki negujejo otroka do 3. leta starosti, nudi pravico, da ne soglašajo z nočnim ali nadurnim delom, torej lahko delo opravljajo le, če se s tem predhodno pisno strinjajo.

Zakonsko določena je tudi pravica doječih delavk, zaposlenih za polni delovni čas glede odmora za dojenje. Mati, zaposlena za polni delovni čas, pripada v času odmora za dojenje, na podlagi potrdila pediatra, do 18. leta starosti otroka pravica do enournega odmora za dojenje ter do nadomestila za ta čas.

Razporejanje delovnega časa in pravica do predloga delavca

Najširšo pravico predstavlja določba 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki kot splošno obveznost delodajalca določa, da mora na delavčev predlog o drugačni prerazporeditvi delovnega časa omogočiti delavcu lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti oziroma da mora zavrnitev takega predloga pisno obrazložiti. Ta pravica ne pripada le delavcem in delavkam z otroki temveč tudi tistim, ki imajo obveznost do ostalih družinskih članov (npr. skrb za druge družinske člane).

Navedeni 148. člen ZDR-1 sicer ne daje trdnejše podlage kot zgolj predlog delavca, ki ga lahko delodajalec upoštevaje potrebe delovnega procesa sprejme ali ne, kar pa mora pisno utemeljiti. Pravica torej ni absolutna in je povsem odvisna od potreb delovnega procesa.

Razporejanje delovnega časa podrobneje in ugodneje urejajo tudi nekatere kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine in Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije so kot primera podrobnejše ureditve pravic staršev s kolektivnimi pogodbami; določata, da si mora delodajalec prizadevati, da delavcem ‒ staršem otrok do dopolnjenega 15. leta starosti omogoči primerne rešitve.

Dopust, letni dopust in krajšanje delovnega časa

ZDR-1 v svojem 163. členu določa splošni standard, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa in možnost za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Delodajalec staršem šoloobveznih otrok daje pravico, da izrabijo najmanj teden dni letnega dopusta v času počitnic. Vsem delavcem daje pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga delavec sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca tri dni pred izrabo.

Starši so poleg dopusta, pod pogoji iz zakona, upravičeni tudi do krajšega delovnega časa in do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva. Pravico ima eden od staršev ali druga oseba - rejnik/skrbnik, ki varuje in neguje enega otroka do tretjega leta starosti oziroma če varuje najmanj dva otroka do 8. leta starosti najmlajšega otroka. Krajši delovni čas zaradi varstva otroka lahko koristita oba starša hkrati, vendar pri tem ne smeta preseči 20 ur tedensko.

Varstvo pred odpovedjo in dokazno breme

V sporu, povezanem z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva, dokazno breme nosi delodajalec. ZDR-1 v 115. členu staršem zagotavlja posebno varstvo pred odpovedjo. Posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi velja za delavko v času nosečnosti ter delavko, ki doji otroka do enega leta starosti, in starše v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta.

Zakon nudi tem delavcem varstvo v primeru vseh razlogov za odpoved delovnega razmerja, razen v primeru izredne odpovedi ter pri prenehanju delodajalca. Pomembno je tudi razumeti razliko med tem, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas, saj v primeru, da je pogodba sklenjena za določen čas, ki preneha po poteku časa, določenega s pogodbo, delavec ni upravičen do varstva.

Pravice iz ZSDP-1 in družbene podpore

Pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo, opredeljene v ZSDP-1, so: dopust in z njim povezano nadomestilo ‒ materinsko, očetovsko in starševsko, ki se izplačuje v času materinskega, očetovskega in starševskega dopusta in znaša 100 odstotkov osnove za polno odsotnost z dela. Nadomestilo za delno odsotnost z dela je enako sorazmerno delu delne odsotnosti z dela.

Materinski dopust je namenjen pripravi na porod, negi in varstvu otroka takoj po porodu ter zaščiti materinega zdravja ob rojstvu otroka in po njem. Očetom namenjen očetovski dopust, da bi že v najnežnejši dobi otroka skupaj z mamo sodelovali pri negi in varstvu otroka. Pogosto slišimo ali rečemo, da je ženska na porodniški, v resnici pa gre za materinski in starševski dopust.

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) podrobneje ureja pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo in družinske prejemke. Otroški dodatek, subvencija za plačilo vrtca, subvencija malice itd. so primeri dodatnih pravic, ki dopolnjujejo sistem socialne podpore družinam.

Spremembe in smernice za prihodnost

Državni zbor je 24. novembra 2022 sprejel Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki v slovenski pravni red prenaša del evropske Direktive (2019/1158) o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev. Po noveli bo starševski dopust za vsakega od staršev znašal 160 dni, skupaj 320 dni (podaljšanje z 260 na 320 dni). Vsak od staršev bo lahko 100 dni starševskega dopusta prenesel na drugega od staršev.

Po noveli zakona je tako izenačena ureditev starševskega dopusta in uvaja 60 dni neprenosljivega starševskega dopusta za vsakega od staršev; doslej je imela zgolj mama neprenosljivih 30 dni. Del neprenosljivega starševskega dopusta v trajanju največ 60 dni bo lahko starš prenesel ali izrabil najpozneje do otrokovega osmega leta starosti. Novela skrajšuje trajanje očetovskega dopusta s 30 na 15 dni, pri čemer preostalih 15 dni postane del neprenosljivega starševskega dopusta.

Obdobje dela s krajšim delovnim časom zaradi nege in varstva najmanj dveh otrok se bo podaljšalo do osmega leta starosti najmlajšega otroka (doslej do zaključka 1. razreda osnovne šole najmlajšega otroka). Delno plačilo za izgubljeni dohodek bodo po novem lahko v večjem obsegu prejemali tudi starši otrok, ki so nameščeni v institucionalnem varstvu, vendar nekaj časa preživijo tudi doma.

Socialna podpora in drugi prejemki

Starševski dodatek je denarna pomoč staršem, ki negujejo in varujejo otroka, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do nadomestila po ZSDP-1. Pravico do dodatka ima mati 77 dni od rojstva otroka, po 77 dneh pa ima pravico pod enakimi pogoji eden od staršev, o čemer se starša pisno dogovorita. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka; v primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka, otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se pravica podaljša.

Pomoč ob rojstvu otroka je enkratni prejemek, namenjen nakupu opreme, otroški dodatek pa je dopolnilni prejemek staršem za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred. Znesek otroškega dodatka se poveča, kadar otrok živi v enostarševski družini in če predšolski otrok, mlajši od štirih let, ni vključen v predšolsko vzgojo.

Dodatek za veliko družino je letni prejemek družini, ki ima v koledarskem letu najmanj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let. Dodatek za nego otroka je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takega otroka.

Praktični nasveti za uveljavljanje pravic

• Delavka mora delodajalca o nosečnosti obvestiti takoj, ko to izve, saj je obvestilo pogoj za uveljavljanje večine pravic.
• Če delodajalec ne omogoči primerne prilagoditve ali drugega ustreznega dela, ima delavka pravico do nadomestila plače.
• Starši, ki negujejo otroka do treh let, lahko brez predhodnega pisnega soglasja zavrnejo nočno ali nadurno delo.
• Pri sporu glede kršitve pravic iz delovnega razmerja ima delavec pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni; dokazno breme v sporu nosi delodajalec.

Primerjava nekaterih ključnih določb

tags: #posebno #varstvo #v #nosecnosti #in #starsevstvu