Otrok v odnosu z okoljem gradi svoj psihični aparat. Ker novorojenčkov osnovni stik s svetom poteka prek telesnega dotika, je ta ključen za njegov razvoj. Novorojenček se odziva predvsem na zadovoljitve bioloških funkcij. Novorojenček zato potrebuje mamino naročje; s svojim jokom neredko sporoča prav potrebo po dotiku.
Pomen prvega telesnega stika in bonding
Človeški dotik je pomemben vidik nege in skrbi za vsakega novorojenčka. Prvi dotik, ki ga novorojenček doživi, ko ga takoj po rojstvu k sebi privije mama, sproži kaskado hormonov, ki se začnejo izločati v njegovem telesu, koristijo njegovemu zdravju in mu pomagajo uravnavati telesno temperaturo. Med dotikanjem novorojenčka se sprošča povezovalni hormon oksitocin. Tako otroku kot tistemu, ki se ga dotika. Povečuje občutek povezanosti, varne navezanosti, ljubezni, varnosti med člani mlade družine.
Dotik kože na kožo, ko si sveže rojenega, golega otroka mama položi na svoj gol prsni koš in ga ljubeče prižame k sebi, je vrsta človeškega dotika, ki neizmerno ugodno vpliva na dojenčka. Tako imenovano kengurujčkanje tudi v naslednjih dneh povečuje možnosti za uspešno izključno dojenje in pomaga k boljšemu pridobivanju teže po rojstvu. Nedonošenčki bolje vzdržujejo svojo telesno temperaturo in srčni utrip v objemu staršev, ki jih pestujejo gole na svoji koži, kot pa če so položeni v inkubator.
Povezovanje med starši in otrokom v prvih mesecih je lažje, če se že začne dobro. Ure in dnevi po rojstvu so občutljivo obdobje, ko se mama pripravlja, da bo skrbela za novorojenčka, ta pa ima skoraj čaroben vpliv na pozorne skrbnike. Novorojenček in mama bi morala po porodu preživeti skupaj čim več časa, da prideta na dan naravno obnašanje dojenčka, ki samo po sebi pripomore k povezovanju, in intuitivna, nagonska materinska skrb. Ta biološki par bo uspešno zaživel, če bo prvih šest tednov nenehno skupaj.
Dotik, dojenje in hormoni
Dojenje je najbolj naraven način prehranjevanja dojenčkov in malih otrok ter eden izmed pomembnih indikatorjev odnosa med materjo in otrokom. Prvi podoj in stik matere z novorojenčkom »koža-na-kožo« po rojstvu sta za mater in otroka zelo pomembna. Prvi podoj s kolostrumom je namreč ključnega pomena pri razvoju otrokove telesne odpornosti, kasnejše uspešnosti dojenja ter sožitja matere in njenega otroka.
Laktacija je fiziološko obdobje ženskega reprodukcijskega cikla, pri katerem pride zaradi hormonskih sprememb v času nosečnosti in po porodu do izločanja mleka. Za laktacijo in dojenje je potrebno usklajeno delovanje hormonov; prolaktina in oksitocina. Oksitocin je izrazito psihosomatski hormon, njegova naloga pa je izločanje mleka iz dojke. Intenzivno in pospešeno se sprošča medtem, ko mati opazuje svojega otroka, se ga dotika, ga vonja, sliši ali pa le misli nanj.
Kako pomanjkanje telesnega stika vpliva na dojenčka
Dojenčki, ki v svojih prvih dnevih ali tednih življenja niso deležni človeškega dotika, pogosto trpijo za zdravstvenimi težavami, ki jih prinaša pomanjkanje dotika. To se lahko kaže kot nenapredovanje v rasti in razvoju, kar je pogost pojav pri otrocih v sirotišnicah, ki kot dojenčki niso bili deležni ljubečega človeškega dotika. Dojenčki, ki redno prejemajo veliko nežnega dotika, priraščajo bolje kot tisti, ki tega ne izkušajo.
Dotik hrani, ljubkuje, sporoča varnost, ljubezen, spoštovanje. Z dotikom, s pestovanjem, z nošenjem dojenčka ne moremo razvaditi. Dotika ni NIKOLI preveč! Tvoj dotik, mama, znižuje raven stresnega hormona kortizola pri dojenčku, kar mu pomaga k boljšemu in bolj mirnemu spancu. Tvoj dotik mu pomaga, da se počuti varnega in ljubljenega in se kasneje v življenju z manj strahu sooča z izzivi.
Posledice pomanjkanja navezanosti: zgodovinski primeri in raziskave
V drugi polovici 20. stoletja se je v Romuniji dogajal svojevrsten fenomen, ki je na boleč način pokazal bistvenost zgodnje navezanosti otroka na pomembne osebe in prikazal škodo, ki jo pomanjkanje le-te lahko povzroči pri otroku. Po usmrtitvi diktatorja Nicolaeja Ceausescuja leta 1989 so odkrili skoraj 170.000 zapuščenih otrok, ki so živeli v romunskih državnih institucijah. Razmere v teh institucijah so bile slabe: mali otroci so večino časa ležali v zibkah, imeli so malo ali nič dodatnih dražljajev iz okolice, zanje je skrbelo premalo vzgojiteljev, zanje so skrbeli v zelo mehaniziranem smislu, dogajale so se tudi zlorabe. Mnogi od otrok so prišli v te institucije že zelo kmalu po svojem rojstvu.
Ko so raziskovalci pregledali romunske otroke iz sirotišnic, so ugotovili zaostanke v razvoju na številnih področjih. Bili so zelo majhni za svojo starost, imeli so težave na področju jezika in drugih področjih kognicije, težave z vedenjem (predvsem hiperaktivnost) in probleme pri vzpostavljanju ter ohranjanju odnosov s pomembnimi drugimi. Čeprav so mnoge izmed težav kasneje izginile, so težave v medosebnih odnosih in izvršilnih funkcijah (med njimi tudi uravnavanje pozornosti in čustev) še vedno ostale.
Bucharest Early Intervention Project (BEIP)
Malo več kot desetletje po odkritju romunskih sirotišnic so raziskovalci izvedli projekt BEIP. Otroci, stari v povprečju 22 mesecev, so bili naključno razdeljeni v dve skupini: prva skupina je dobila visokokakovostno oskrbo v rejniških družinah, druga pa oskrbo v instituciji. Na vseh področjih razvoja so institucionalizirani otroci zaostajali. Pred razdelitvijo je 65 % institucionaliziranih otrok kazalo dezorganizirano navezanost, 13 % pa tako malo vedenja navezanosti, da stila navezanosti sploh ni bilo mogoče opredeliti.
Pri institucionaliziranih otrocih je bilo opaženih pomembno več pokazateljev reaktivne motnje navezanosti, pomanjkanje iskanja in odzivanja na skrbnika ter težave z uravnavanjem čustev. Institucionalizirani otroci so imeli tudi slabše intelektualne sposobnosti; povprečna ocena njihovega intelekta je bila 74 točk. Merili so tudi njihovo možgansko aktivnost, kjer so kazali nižjo alfa in beta aktivnost ter zmanjšane odzive na obrazne izraze čustev.
Toda projekt BEIP je pokazal tudi upanje: skupina otrok, prerazporejena v rejniške družine, je na skoraj vseh področjih kazala izboljšanja. Skoraj polovici otrok v rejništvu je uspelo razviti varno navezanost na skrbnike, v primerjavi z 18 % tistih, ki so ostali v institucijah. Največje izboljšanje se je pokazalo pri otrocih, ki so prešli v rejništvo pred drugim letom starosti, kar poudarja kritičnost zgodnjega posredovanja.
Nevrobiološke osnove: kako prisotnost druge osebe oblikuje možgane
Razvijajoči se možgani majhnih otrok so še posebej dovzetni na dražljaje in izkušnje iz okolja. Možgani se oblikujejo v odnosu z drugo osebo; nekateri predeli možganov (npr. sprednji del čelnega režnja, ki je povezan s samouravnavanjem) se pospešeno razvijajo šele po rojstvu in se zato lahko preoblikujejo na podlagi dojenčkovih stikov z drugimi ljudmi. V primeru pomanjkanja se zato ne morejo razviti v vsem svojem potencialu.
Občutljiva obdobja imajo tudi nevrobiološko osnovo, saj je število sinaps pri novorojenčku zelo veliko, postopoma pa se sinapse izgubijo ali pa so obrezane, kar je močno povezano z izkušnjami, ki jih dojenček pridobiva. Senzorično in socialno pomanjkanje delujeta po podobnem principu. Predstavljajmo si novorojenčka, ki ves čas leži na hrbtu v svoji zibelki; poleg tega v mnogih institucijah otroci ne dobijo veliko telesnega stika, saj mora en zaposleni skrbeti tudi za petnajst ali več otrok, kar pomeni, da ne dobijo toliko jezikovne in kognitivne stimulacije kot drugi otroci.
Vedenjske posledice in tipi nezdrave navezanosti
Odzivnost staršev na otrokovo klicanje je ključno pri razvoju in ohranjanju varne navezanosti, kot tudi pri razvoju čustvene inteligentnosti in sposobnosti za razvoj odnosov in njihovo ohranjanje. Varna navezanost se razvija takrat, ko se otrok zaveda, da se starši lahko na njegove potrebe ustrezno odzovejo. Matere varno navezanih otrok so v odnosu z njimi izkazovale toplino, sodelovanje, dostopnost, skrb; bile so dovzetne za otrokove signale in odzivne na njihove potrebe po zaščiti ali ugodju.
Pri otrocih, pri katerih je izražen stil tesnobno izogibajoče navezanosti, se matere niso odzivale na otrokove potrebe. Zavračale so tudi telesni stik kot so objem, poljub, dotik. Starše izogibajočih otrok so raziskovalci razdelili na dva tipa; brezbrižne ter vsiljive. Brezbrižne mame so pogosto depresivne, imajo z otrokom malo stika in malo očesnega kontakta, poskrbijo le za osnovne fiziološke potrebe. Vsiljive matere so odzivne, vendar na neprimeren in nesočuten način.
Matere tesnobno ambivalentno navezanih otrok so bile nekonsistentno koristne: pogosto neobčutljive, a zmožne tudi velike občutljivosti; kadar so prisotne, pogosto odgovorijo na neustrezen način. Tak otrok razvije ob materi občutke negotovosti in je nagnjen k separacijski tesnobi in tesnobi pri raziskovanju sveta. Včasih takšni otroci ponotranjijo, da se starši ne bodo odzvali, zato se občutja naučijo zadrževati ali zanikali, z namenom, da staršev ne bi razjezili ali prizadeli.
Razvoj otroka skozi faze: od simbioze do samostojnosti
Takoj po rojstvu (od rojstva do drugega meseca življenja) novorojenček večino časa preživi v spanju. Ne zaveda se še obstoja drugih ljudi, niti matere, in se nanje le v majhni meri čustveno odziva, čeprav prepoznava mamin glas in vonj. Prvi nasmešek je mejnik, ki kaže, da se je otrok začel odzivati na drugo osebo in vstopati v simbiozo z materjo.
Simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom, ki otroku omogoči stik navzven. Otrok ne razlikuje med sabo in materjo. V tej fazi se otrok vede in deluje, kot da sta skupaj z materjo vsemogočna. Pri odraslem se utegne ta tesnoba pokazati kot hud strah pred smrtjo med paničnim napadom. Na težave v simbiotični fazi lahko kažejo psihosomatske bolezni oziroma shizoidna osebnostna motnja. Zapleti ob vstopanju v simbiozo utegnejo pomeniti tudi tveganje za avtizem ali psihotično motnjo.
Dojenček šele okrog šestega meseca življenja vzpostavi prvi odnos z drugo osebo, vendar le z deli matere, kot so prsi, oči, lasje in glas. V drugi polovici prvega leta življenja se začne proces razločevanja (diferenciacija). Znak, da že razlikuje med materjo in drugimi, je nastop bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). Prav zato se dojenček na ločitev od matere odzove s strahom oziroma s separacijsko tesnobo. Če matere ne vidi, se mu zdi, da ne obstaja več.
Obdobje preizkušanja samostojne dejavnosti (prakticiranje) se časovno pokriva z večjimi zmogljivostmi gibalnega aparata - s prehodom od plazenja k hoji. Prakticiranje poteka v prvi polovici drugega leta starosti. Malček vse bolj raziskuje okolico, s čimer se oddaljuje od mame. V tem obdobju se zelo intenzivno razvijajo otrokove miselne zmožnosti in njegova individualnost. V tem času začne otrok oblikovati zavedanje o sebi kot ločenemu od matere.
Kako starši in sistem lahko preprečijo škodljive posledice
Odzivnost staršev na otrokovo klicanje je ključno. Otrok potrebuje občutljivo in senzibilno mamo, saj bo na ta način vedel, da je mama zanj vedno prisotna in da bo tudi takrat, ko bo doživljal stres, odreagirala primerno. Otrok, ki se razvija z visoko stopnjo zaupanja v mater in očeta ter je v njunem odnosu zadovoljen, bo vesel, sproščen in spoštljiv. Tudi kot odrasel bo hrepenel in živel v odnosu, kjer vladajo iskrenost, sočutje, zaupanje in pripadnost.
Staršem se svetuje: ustvarjati čim več priložnosti za fizični stik (pestovanje, nošenje, dojenje, masaža, kopanje), zagotavljati kožo na kožo po rojstvu, ohranjati sobivanje matere in otroka v prvih tednih, spodbujati očetov aktivni dotik (masaža, pestovanje, nošenje), ter zmanjševati nepotrebne zgodnje ločitve novorojenčkov od staršev v porodnišnicah. Podpora družbenih mrež, primerna izobrazba negovalcev in skrb za duševno zdravje staršev so prav tako ključni dejavniki pri uspešnem povezovanju.
Odgovori na pogosta vprašanja o dojenju | Intervju z Mojo babico
Širši družbeni in preventivni vidiki
Starševstvo je zapisano globoko v človeško naravo in je namenjeno ustvarjanju globokih odnosov zaupanja in varnosti tako za otroka kot za starše. Vsak novorojenček prinaša v svet odraslih novo možnost, da začutijo najgloblje hrepenenje po svetu odnosov, ki so varni, zaupljivi in zanesljivi. Narava je otroka opremila z vsem, kar potrebuje, da svetu sporoči, kako naj poskrbi zanj.
Z vidika javnega zdravja je pomembno, da zdravstveni sistem, porodnišnice in otroški programi podpirajo zgodnje navezovanje: spodbujajo neprekinjen kožni stik po porodu, omogočajo prvo dojenje takoj po rojstvu, zmanjšujejo nepotrebne ločitve in izobražujejo starše o pomenu telesnega stika. Kjer institucije nadomeščajo družino, je ključnega pomena, da skrbniki zagotavljajo stalno, toplo in fizično prisotno nego in da se poskuša čim prej vključiti rejniško varstvo s ciljem vzpostavitve stalnih odnosov.
Praktični napotki za starše
- Če je le mogoče, takoj po rojstvu omogočite dotik koža-na-kožo in prvo pristavljanje k prsni sadi.
- Pestujte, nosite in masirajte dojenčka; dotika ni nikoli preveč.
- Očetom omogočite in spodbudite aktivno vlogo v prvih dneh: masaža, hranjenje z izročanjem (če hranjenje z mlekom), nošenje.
- Če pride do ločitve zaradi zdravja mater ali otroka, proaktivno komunicirajte in omogočite čim več fizičnega stika takoj, ko je to mogoče.
- Poiščite podporo (partner, družina, svetovalci) in skrbite za svoj notranji mir, ker notranje stanje staršev vpliva na otroka.
Zakaj je zgodnje posredovanje ključno
Rezultati projektov, kot je BEIP, kažejo, da je čas kritičen: otroci, ki so bili prerazporejeni v rejniške družine pred drugim letom starosti, so pokazali največje izboljšave. To pomeni, da pravočasno in kakovostno posredovanje lahko omili številne negativne posledice zgodnjega pomanjkanja telesnega stika in navezanosti.
| Posledica pomanjkanja stika | Vidni učinki |
|---|---|
| Fizični | Slabša rast, težave pri vzdrževanju temperature, slabši pridobitki teže |
| Kognitivni | Zaostanki v govoru, nižji IQ, počasnejše procesiranje informacij |
| Čustveni in socialni | Težave z navezanostjo, separacijska tesnoba, dezorganizirana navezanost |
| Nevrobiološki | Spremembe aktivnosti možganov, zmanjšane povezave med regijami, šibkejše izvršilne funkcije |
Človeški dotik je torej več kot udobje; je temeljna biološka in psihološka potreba, ki oblikuje zdravje, možgane in prihodnje odnose otrok. Z obilo varnega, ljubečega dotikanja zdaj mu boste dali temelj, da se bo, ko bo pripravljen, samostojno in samozavestno spustil novim dogodivščinam naproti.