Razumevanje otrokovega moralnega razvoja je ključnega pomena za vzgojo posameznika z močno vestjo in trdnimi vrednotami, kar je bistveno tako za osebni razvoj kot za delovanje celotne družbe. Lawrence Kohlberg, ugledni ameriški pedagog in socialni psiholog, je svoje delo posvetil prav proučevanju morale in njene evolucije skozi življenje, zlasti v otroštvu in mladostništvu.
Njegov model ponuja sistematičen vpogled v to, kako otroci in mladostniki razvijajo svoje moralno presojanje, od prvih, na zunanjih dejavnikih temelječih pravil, do kompleksnih, na univerzalnih etičnih načelih utemeljenih odločitev. Kohlberg moralni razvoj razdeli na tri usmeritve, predkonvencionalno, konvencionalno in postkonvencionalno. Vsako od teh razdeli še na dve stopnji.
Teoretični okvir in raziskovalni pristop
Piagetova dognanja je mnogo bolje elaboriral in izdatno razširil ameriški psiholog Lawrence Kohlberg, prav tako zavezan kognitivistični psihološki tradiciji. Stadije moralnega razvoja razume podobno kot prej Piaget: prvič, ti se pojavljajo v invariantnem zaporedju, drugič, med njimi obstajajo kvalitativne razlike glede modalitet mišljenja, tretjič, vsaka od teh modalitet se izoblikuje v strukturirano celoto in četrtič, stadiji so hierarhično integrirani.
Kognitivni psiholog Kohlberg je za ugotavljanje načina moralnega presojanja pri otrocih in odraslih uporabil zgodbe, ki vsebujejo moralno dilemo, npr. Ali naj v naravni katastrofi policist ostane na delovnem mestu in pomaga drugim ali naj pohiti k svoji družini in jo rešuje? Nanje so odgovarjali otroci in odrasli različnih kultur in načinov življenja po vsem svetu.
Kohlberg je ta razvoj razdelil na šest stopenj, pri čemer je uporabil zgodbo oziroma primer imenovan Heinzova dilema, kjer je opazoval, kako posamezniki upravičijo odločitev Heinza. Kohlbergova lestvica ne opisuje, kako se nekdo dejansko obnaša, ampak kako nekdo moralno sklepa. Rezultati različnih raziskav kažejo, da človek napreduje od prve stopnje proti šesti stopnji.
Predkonvencionalna raven moralnega presojanja
Večina otrok v predšolski oziroma zgodnji osnovnošolski starosti, do približno devetega leta, deluje na predkonvencionalni ravni moralnega presojanja. Na tej stopnji je otrokova moralna motivacija predvsem zunanja. Pravila in norme sprejema večinoma od avtoritet, kot so starši ali učitelji, in jih upošteva z namenom, da bi bil deležen odobravanja, pohvale in ljubezni, ter da bi se izognil kazni.
1. Stopnja: Poslušnost in izogibanje kazni
Na tej najnižji stopnji postavlja otrok sebe kot središče dogajanja. Razlikovanje med lastnimi potrebami in potrebami drugih je še slabo razvito. Otrok moralno presoja predvsem na podlagi družbenih pravil in norm, ki pa jih razume z vidika neposrednih posledic. Zanj je moralno pravilno tisto, kar ne povzroči negativnih posledic, kot je kazen. Otrok ugodi močnejšim in vplivnejšim, ker se zaveda njihove moči in potencialne kazni.
Na primer, če bi Peter vzel prijatelju igračo, bi to zanj ne bilo dobro, ker bi ga učiteljica kaznovala. Na tem stadiju določajo sodbo o tem, ali je dejanje dobro ali slabo, predvsem fizične posledice dejanja. "Ni prav, da krademo, ker nas lahko ujamejo in zaprejo."
2. Stopnja: Instrumentalni relativizem in usmerjenost k nagradi
Tudi na tej stopnji otrok še vedno presoja iz lastnega vidika in mu je pomembno zadovoljevanje lastnih potreb in želja. Vendar pa se začne pojavljati zavedanje o potrebah drugih, predvsem v kontekstu lastne koristi. Moralno je zanj tisto, kar zadovoljuje potrebe drugih in hkrati omogoča lastno korist.
Tu velja pravilo "jaz tebi - ti meni". Pravičnost vidi v pošteni medosebni izmenjavi. "Svoje igrače moraš deliti z drugimi, da jih bodo potem tudi drugi s teboj." Na primer, če je Ana prijazna do Sare, bo Sara prijazna nazaj. Če pa je Ana neprijazna, se Sara ne bo počutila slabo, če bo tudi ona neprijazna.
Konvencionalna raven moralnega presojanja
Konvencionalna raven moralnega presojanja, ki jo večina posameznikov doseže v obdobju mladostništva in zgodnje odraslosti, predstavlja pomemben premik v razvoju. Na tej stopnji postanejo posamezniku pomembna socialna pričakovanja, pravice drugih, ter splošno sprejeta pravila in norme. To je moralnost vzdrževanja »zakonov in reda«.
3. Stopnja: Medosebni odnosi in usmerjenost k odobravanju "dobri fant/punca"
Na tej stopnji otrok ali mladostnik že razlikuje med osebnimi potrebami in moralnimi normami. Njegov moralni pogled upošteva skrb za medosebne odnose znotraj skupine, ki ji pripada (družina, razred, ipd.). Individualni interesi se začnejo zamenjevati s skrbjo za dobrobit drugih znotraj njegove socialne mreže.
Moralno vedenje je tisto, ki drugim ugaja, ki ga drugi pohvalijo in ki drugim koristi. Prvič se pojavi tudi presojanje moralnega dejanja z upoštevanjem posameznikovega namena ("dobro je mislil"). Na primer, Luka morda ne bo pil in vozil, ker ve, da bo imel Matej o njem slabše mnenje, in s tem bo tudi Luka imel slabše mnenje o sebi.
4. Stopnja: Ohranjanje družbenega reda in zakonov
Na tej stopnji posameznik že razlikuje med moralnimi pravili in dolžnostmi ter pravili, ki jih priznava njegova širša skupina ali družba. Moralno pravilnost presoja z družbene perspektive, pri čemer družbene zakone in norme sprejema kot ključne smernice, ki veljajo v vseh situacijah in za vse ljudi. Gre za moralnost vzdrževanja »zakonov in reda«.
Na primer, Marko je proti nasilju, vendar ne bi nikoli javno protestiral na fakulteti, razen če bi imel za to dovoljenje vodstva. Po Kohlbergu številni odrasli nikoli ne presežejo te stopnje. Oseba slepo sprejema družbene norme in pravila. Prilagaja se ne le kriterijem drugih ljudi, ampak družbenemu redu.
Postkonvencionalna raven moralnega presojanja
Postkonvencionalna raven moralnega presojanja predstavlja najvišjo stopnjo v Kohlbergovem modelu. To raven dosežejo le redki posamezniki, običajno po tridesetem letu starosti, čeprav se začnejo njeni temelji oblikovati že v poznem mladostništvu. Na tej ravni posameznikova moralna presoja temelji na notranji motivaciji, notranjem nadzoru nad dejanji ter na univerzalnih etičnih načelih.
5. Stopnja: Družbeni dogovor in osebne pravice
Na tej stopnji posameznik spozna, da je sistem družbeno sprejetih norm za ljudi potreben za nemoteno delovanje družbe, vendar se zaveda, da vse norme niso nujno najbolj pravične, dobre in uporabne v vseh primerih. Razume, da je potrebno norme spreminjati skladno s spreminjajočimi se potrebami v spreminjajoči se družbi. Moralnost dejanj se ocenjuje s stališča medsebojnega družbenega dogovora in priznavanja temeljnih pravic vseh posameznikov.
Na primer, Eva verjame, da v primeru, ko gre za reševanje življenja, ni nujno sporno prevoziti rdeče luči, saj je načelo ohranjanja življenja v tem primeru nadrejeno prometnemu pravilu. Fleksibilnost moralnih prepričanj.
6. Stopnja: Univerzalna etična načela
Na tej najvišji stopnji sledijo posamezniki moralnemu kodeksu, ki temelji na univerzalnih načelih, kot so pravičnost, enakost, dostojanstvo in spoštovanje življenja, ki vsem posameznikom zagotavljajo temeljne pravice. Družbeno veljavna pravila so za posameznika zavezujoča le, če omogočajo uresničevanje teh univerzalnih etičnih načel.
Če so družbeni zakoni v nasprotju z univerzalnimi etičnimi principi, jih posameznik v svojih moralnih sodbah in dejanjih ne upošteva. Na primer, Tomaž zavrača upoštevanje zakona, ki velik del prebivalstva obravnava kot manj vredne državljane, ker je to v nasprotju z njegovim prepričanjem o enakosti in dostojanstvu vseh ljudi. Vedenje se usmerja na podlagi abstraktnih principov pravičnosti, sočutja in pravic drugih.
Starostni trendi in doseženi nivoji
1. in 2. stopnja s starostjo upadata, 3. in 4. naraščata do 13. leta in se nato ustalita (nekateri ostanejo vse življenje na tem nivoju), 5. in 6. stopnja pa začneta naraščati med 13. in 16. Večina odraslih je oziroma ostaja v konvencionalni fazi, pri čemer je napredovanje, ko je nekdo že odrasel, redko, vendar ni nemogoče.
| Raven/stopnja | Tipična starost | Osrednji motiv |
|---|---|---|
| 1. Poslušnost/kazen | predšolska | izogibanje kazni |
| 2. Instrumentalna izmenjava | zgodnja OŠ | lastna korist in vzajemnost |
| 3. Dobri odnosi | mlajše mladost. | odobravanje in ugled |
| 4. Zakon in red | mladost./odraslost | družbeni red in dolžnost |
| 5. Družbena pogodba | pozno mladost./odraslost | pravice in fleksibilnost norm |
| 6. Univerzalna načela | redki odrasli | pravičnost in dostojanstvo |
Primeri moralnega sklepanja: Heinzova dilema
Ženska umira za rakom. Lokalni lekarnar odkrije zdravilo, ki bi jo po mnenju zdravnikov lahko rešilo. Lekarnar za majhen odmerek računa 500 tisoč evrov, desetkrat toliko, kot ima stroškov z izdelavo. Ženin mož, Heinz, si sposodi denar od vseh znancev, vendar mu uspe zbrati samo 250 tisoč evrov. Lekarnarja prosi, naj mu zdravilo proda za to ceno ali mu dovoli doplačati razliko pozneje.
Pomembno je, da oseba argumentirana, zakaj je Heinz ravnal pravilno ali napačno, ne glede na to, katero pozicijo mora zagovarjati. Ne bi smel ukrasti zdravila. Skrajne okoliščine še ne opravičujejo tega, da zakon vzameš v lastne roke. Ljudje se ne morejo zateči h kraji, kadarkoli so obupani. Ne moremo ga obsojati, če nekaj stori iz ljubezni do žene.
Vpogled iz prakse in Piagetov kontekst
Kohlbergova teorija moralnega razvoja predstavlja prilagoditev psihološke teorije švicarskega psihologa Piaget. Njegova teorija dveh stadijev ali bolje faz moralnega razvoja, heteronomne in avtonomne moralnosti, je splošno znana in vplivna do te mere, da je spodbudila še druge raziskovalce, da so kasneje nadgradili ali povsem na novo koncipirali njegova izhodišča. Prehod od prve k drugi fazi je odvisen od razvoja kognitivnih kapacitet ob sočasnih intenzivnih socialnih izkušnjah.
Najprej tisti o ireverzibilnosti, saj evidence o razvojnem nazadovanju ne presegajo napake merjenja, kar pomeni, da je napredovanje od nižjih k višjih stadijem konsistentno. Nadalje, tezo o posameznem stadiju kot strukturirani celoti potrjuje najprej visoka interna konsistentnost odgovorov v intervjujih moralnega presojanja. In končno, korelacija med starostjo in sosledjem stadijev znaša kar 0,78, kar kaže na stabilnost njihovega zaporedja.
Spodbujanje moralnega razvoja otrok
Kohlbergov model poudarja, da ni dovolj, da je otrok le pasivno izpostavljen razmišljanju na višjem nivoju; da bi napredoval v moralnem presojanju, mora biti aktivno vključen v proces. S sporočilom, ki je en stadij više od otrokovega dotedanjega stadija, moramo ustvariti notranje stanje neravnotežja ali kognitivni konflikt.
Otroka bo uvidevanje nasprotij v svojem načinu razmišljanja o moralnih problemih sililo k temu, da bo moral reorganizirati svoja dotedanja presojanja, in da bi rešil problem, mora preiti na višji nivo. Ni dovolj, da je otrok le pasivno izpostavljen razmišljanju na višjem nivoju, na ta način ne bo napredoval v presojanju.
Praktični pristopi
- Spodbujanje razprav o moralnih dilemah: Uporaba zgodb, ki vsebujejo moralne dileme, lahko pomaga otrokom raziskovati različne perspektive in utemeljevati svoja stališča.
- Didaktični pristopi pri obravnavi književnih del: Književna dela, kot je Collodijev "Ostržek", nudijo bogato gradivo za raziskovanje moralnih vsebin in spodbujanje implicitne moralne vzgoje.
- Vloga vzgojiteljev in staršev: Odrasli imajo ključno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega učnega okolja, ki podpira moralni razvoj.
- Prepoznavanje in razumevanje moralnih vrednot: Z raziskovanjem, kako otroci razumejo in dojemajo vrednote, lahko bolje prilagodimo vzgojne pristope.
- Uporaba medijev: Risanke in druge oblike medijev lahko služijo kot orodje za moralno vzgojo, če otroci prepoznajo in razumejo moralne kvalitete likov.
Vloga vzgojitelja in staršev v praksi
Vloga odraslega pri vzgoji, tako moralni kot prosocialni, je pomembna od samega začetka, saj je otrok ob rojstvu popolnoma odvisen od odrasle osebe in ne zna poskrbeti zase. Otrok venomer spremlja dejanja staršev in njihove odzive na njegova dejanja, torej so starši prvi otrokov zgled. Pri vsem tem je pomembno, da znamo uporabiti pedagoške strategije, ki ustrezajo razvoju moralnosti.
V predšolskem obdobju je najprimernejša strategija posredovanja vsebine preko pripovedi. Mednarodna raziskava je pokazala, da učitelji največkrat uporabljajo strategijo aktivnega učenja, ta je osredotočena na, vključujejo tudi igro vlog, praktične družbene dejavnosti, kooperativno učenje itd. Teme pa se nanašajo na medkulturno vzgojo, državljanstvo, demokracijo itd.
Opazovanja iz razreda
V svojem oddelku (3. razred 5 učencev, 4. razred 6 učencev) sem učencem pisno zastavila tri vprašanja in jih prosila, naj odgovorijo tako, kot sami sodijo, da je prav. Zavedam se, da so na vprašanja lahko odgovorili tako, kot so mislili, da od njih pričakujem, je pa res, da so pri meni vajeni odkritosti, smejo izraziti svoje mnenje ne glede na to, kakšno je, saj se pogovarjamo o marsičem.
1. Kaj je hujše: če po nesreči razbiješ 12 kozarcev ali če razbiješ 1 kozarec nalašč? Zakaj tako misliš? 2. Kdaj se usedeš na zadnji sedež v avtomobilu? 3. Kaj bi ti storil/storila kot učitelj/učiteljica, da bi tvoji učenci skrbeli za lepo obliko v zvezku?
Menila sem, da je prvo vprašanje popolnoma nepotrebno, saj "imam že velike otroke". Odgovori so bili v skladu z mojimi pričakovanji, toda ne povsem. Odgovori dečka tretješolca so me presenetili, obenem pa mi je bolj jasno, da ima njegova zadrega, negotovost,... nekje svoje korenine.
Širši pogled: afektivni in intuitivni pristopi
Če sta bila Piaget in Kohlberg tista, ki sta orala ledino v kognitivni teoriji moralnega razvoja, jo je v afektivni Martin Hoffman. Samo srž Hoffmanove afektivne teorije moralnega razvoja in prosocialnega vedenja tvori biološko pogojena predispozicija empatije, na katere osnovi se šele razvije moralna socializacija oz. ponotranjanje moralnih norm.
V Hoffmanovi teoriji je centralnega pomena pojem empatičnega distresa, ki ni nič drugega kot posameznikov afektivni odgovor na neko ogrožujočo situacijo, v kateri se je znašla druga oseba. Z odraščanjem se povečuje gotovost glede razločevanja lastnih notranjih izkušenj od tistih, ki pripadajo drugim. Razvoja empatije ni brez razvoja lastne identitete in občutka Selfa.
Ob prelomu prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Jonathan Haidt in Craig Joseph dobesedno obrnila na glavo vse tiste razlage psihološkega moralnega razvoja. Primarne moralne emocije, kot so jeza, gnus, empatija, ljubezen, občutja krivde itd., karakteristične za posamezne module, se v kritičnih situacijah, ki vzbujajo moralno vedenje, v zavesti manifestirajo avtomatično, implicitno, mimo moralnega rezoniranja.
Kratek terminološki povzetek stopenj
- Otrok uboga močne osebe (starše), da bi se izognil kazni.
- Otrok uboga, da bi bil nagrajen. Njegovo razumevanje vzajemnosti temelji na lastni koristi, ne pa občutku pravičnosti.
- »Primerno« vedenje je namenjeno odobravanju in ohranjanju medosebnih odnosov.
- Gre za moralnost vzdrževanja »zakonov in reda«.
- Fleksibilnost moralnih prepričanj. Moralnost dejanj se ocenjuje s stališča medsebojnega družbenega dogovora.
- Vedenje se usmerja na podlagi abstraktnih principov pravičnosti, sočutja in pravic drugih.
Poznavanje moralnega razvoja odraslemu pomaga razumeti otroka, da ga lahko vzgaja v moralno osebnost z vestjo in trdnimi vrednotami. Moralni razvoj je povezan tako z razvojem mišljenja in učenja vrednot kot temeljnih vodil življenja ter pomemben tako za posameznika kot tudi za delovanje družbe.