Multipla skleroza (MS) je kronična avtoimunska vnetna bolezen osrednjega živčevja, pri kateri propadajo mielinske oziroma živčne ovojnice. Natančen vzrok bolezni še ni znan, vplivajo pa tako genetski kot tudi dejavniki okolja. To pomeni, da telesni imunski sistem izgubi sposobnost prepoznavanja nekaterih svojih tkiv in jih napade, kot da bi bili tujki. Pri multipli sklerozi se poškoduje mielin, v ovojnici nastajajo luknjice, proces pa se strokovno imenuje demielinizacija. Ko je mielinska ovojnica enkrat poškodovana, se živčni impulzi ne morejo več normalno prenašati po živčnem vlaknu.
Za multiplo sklerozo najpogosteje obolevajo ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom starosti. Dejstvo je, da ženske zbolijo pogosteje kot moški. Ti simptomi se pojavijo pred 30. letom starosti in to kar trikrat pogosteje pri ženskah kot pri moških. Bolezen lahko poteka recidivno-remitentno, zagoni in izboljšanja se izmenjujejo. Zagon bolezni pomeni pojav simptomov bolezni, ki trajajo neprekinjeno vsaj 24 ur in jih ne povzročita visoka telesna temperatura ali drugi vzroki. Po zagonu lahko pride do popolnega okrevanja ali pa le delnega, kar se klinično odraža z večjo stopnjo funkcionalne prizadetosti.
MS in reproduktivno obdobje: nosečnost in poporodje
Ob tem se pojavlja vprašanje, ali bolnice z multiplo sklerozo lahko zanosijo in ali nosečnost kakor koli vpliva na potek te bolezni in nasprotno: ali bolezen lahko škodljivo vpliva na nosečnico in plod. Kot zagotavlja dr. Alenka Horvat Ledinek, multipla skleroza ne vpliva na nosečnost. Na srečo nosečnost sama upočasni vnetni proces in zmanjša tveganje za zagon bolezni. Raziskave so celo pokazale, da se število zagonov bolezni med nosečnostjo zmanjša, še posebej v zadnjem trimesečju.
Vzrok za zmanjšanje števila zagonov bolezni je v drugačnem imunskem odgovoru med nosečnostjo in spremenjenem hormonskem ravnovesju. Med nosečnostjo je ravnovesje med celicami T-pomagalkami (Th) spremenjeno v korist celic Th2, ki sproščajo protivnetne citokine. Zarodek s posteljico sprošča citokine, ki aktivirajo celice Th2. Na imunsko ravnovesje v nosečnosti prav tako vpliva raven hormonov: prostaglandina, progesterona in estrogena.
V času nosečnosti se stopnja recidiva zmanjša za več kot polovico, v poporodnem obdobju pa 3x poveča. Po porodu se zlasti v prvih treh mesecih poveča verjetnost ponovnega zagona bolezni. Zmanjšanje zagonov bolezni je najizrazitejše v zadnjem trimesečju. Če pride do zagona bolezni med nosečnostjo, je potreben posvet med nevrologom in ginekologom porodničarjem glede zdravljenja z infuzijami kortikosteroidov.
Mišice medeničnega dna (MMD) pri ženskah z MS
Šibkost mišic medeničnega dna (MMD) privede do pojava urinske ali analne inkontinence (UI), prolapsa in težav s spolno funkcijo. Pri bolnicah z MS so zelo pogoste okužbe sečil, še posebej v času nosečnosti. Weakness of pelvic floor muscles (PFM), can lead to urinary or anal incontinence (UI), prolapse, and problems with sexual function.
Nosečnost predstavlja edinstveno fiziološko stanje, ki lahko bistveno spremeni delovanje mišično-skeletnega in nevrološkega sistema. Spremembe v telesni drži, ravnotežju in koordinaciji so pogoste, kar vpliva tudi na obremenitev medeničnega dna. Po porodu se povečana obremenitev in nevrološke spremembe lahko reflektirajo v poslabšanju simptomov spodnjih sečil.
Metode pregleda literature in vključenost študij
Namen diplomskega dela je pregledati in ovrednotiti znanstveno literaturo, s poudarkom na fizioterapevtskih pristopih. Temelj empiričnega dela je kvalitativna metoda raziskovanja, kjer smo uporabili metode deskripcije, kompilacije in komparacije. V pregled literature je bilo vključenih 9 člankov iz različnih podatkovnih baz PubMed, Google Scholar, PEDro in Science Direct. Postopek zbiranja smo prikazali s pomočjo PRISMA diagrama. Nato smo s pomočjo tabele predstavili glavne značilnosti izbranih člankov in odgovorili na raziskovalna vprašanja.
Glavni izsledki iz pregleda
- Vadba MMD je ključna pri obravnavi MMD pri ženskah z MS v poporodnem obdobju.
- Kot učinkovite so se izkazale tudi ostale metode, kot je kombinacija vadbe MMD z EMG biofeedbackom ali nevromišično stimulacijo.
- Perkutana in transkutana stimulacija posteriornega tibialnega živca (PTNS; TTNS) sta v raziskavah pokazali učinkovitost pri izboljšanju simptomov spodnjih sečil.
- Fizioterapija vpliva na mišično moč in vzdržljivost, izboljšanje simptomov spodnjih sečil in posledično izboljšanje samozavesti, samostojnosti in kakovosti življenja.
Fizioterapevtski pristopi in njihova učinkovitost
Vadba MMD (pelvic floor muscle training) je temeljna intervencija pri obravnavi motenj spodnjih sečil pri ženskah z MS v poporodnem obdobju. Redna ciljna vadba povečuje mišično moč in vzdržljivost, kar zmanjšuje simptomatiko urinske in analne inkontinence ter izboljšuje podporo medeničnih organov.
Kombinacija vadbe MMD z EMG biofeedbackom omogoča bolnicam boljše zavedanje kontrakcij in pravilne izvedbe vaj, kar povečuje terapevtski učinek. Nevromišična stimulacija kot dodatek k vadbi lahko pospeši izboljšanje mišične aktivnosti pri bolnicah s periferno ali centralno nevromuskularno prizadetostjo.
Perkutana in transkutana stimulacija posteriornega tibialnega živca (PTNS; TTNS) sta neinvazivni možnosti, ki lahko zmanjšata simptome urinske inkontinence z modulacijo refleksov, ki nadzorujejo mehur. V kombinaciji s ciljno vadbo mišic medeničnega dna lahko prinesejo dodatno izboljšanje.
Praktična priporočila za fizioterapevte
- Ocenite funkcijo MMD z uporabo objektivnih meril: moč kontrakcije, vzdržljivost, sposobnost sproščanja in koordinacija.
- Načrtujte individualiziran program vadbe z upoštevanjem kliničnih znakov in simptomov, dejavnosti bolezni ter želja in pričakovanj bolnice.
- Vključite biofeedback ali električno stimulacijo, kadar je zaznana slaba propriocepcija ali nezadostna aktivacija MMD.
- Upoštevajte obdobje po porodu in povečan rizik za relapse MS v prvih treh mesecih; tesno sodelujte z nevrologom in ginekologom.
- Izobražujte bolnice o pomembnosti vadbe, pravilni tehniki, hidraciji in preprečevanju urinskih okužb, ki so pri bolnicah z MS pogoste.
Vpliv sistemskega zdravljenja in multidisciplinarni pristop
Trenutno obstaja vsaj 13 različnih vrst zdravil za zdravljenje multiple skleroze. Z razvojem zdravil se je spreminjal tudi pristop k zdravljenju, tako poznamo eskalacijsko in indukcijsko zdravljenje. Pri načrtovanju nosečnosti se priporoča, da se odločijo v obdobju, ko je bolezen stabilna in ni zagonov bolezni. Zadržkov ni, kadar bolnica prejema zdravila prvega reda, kot glatiramer acetat in IFN-beta, saj se zdravljenje s temi lahko nadaljuje tudi med nosečnostjo.
Zdravljenje z zdravili, ki je bilo med nosečnostjo prekinjeno, lahko uvedejo takoj po porodu in v tem primeru bolnica ne doji. Velika večina bolnic v času dojenja ne prejema nobene terapije. Odločamo se glede na potek bolezni: če je ta zelo aktivna, s terapijo začnemo takoj po porodu.
Obravnava nevroloških bolezni v nosečnosti zahteva multidisciplinarni pristop, ki vključuje nevrologe, ginekologe, perinatologe, anesteziologe in fizioterapevte. Posebne odločitve glede poroda, anestezije in zdravljenja ob relapsu morajo biti sprejete s sodelovanjem vseh vključenih strokovnjakov.
Omejitve dosedanjih raziskav in smeri za prihodnje študije
Kljub omejitvam smo ugotovili, da ima fizioterapija pomembno vlogo pri obravnavi te nevrološke bolezni, saj vpliva na mišično moč in vzdržljivost, izboljšanje simptomov spodnjih sečil in ima posledično velik vpliv na izboljšano samozavest, samostojnost in kakovost življenja. V pregled literature je bilo vključenih le 9 člankov, kar kaže na potrebo po nadaljnjih raziskavah z večjimi vzorci in dolgoročnim spremljanjem.
Prihodnje študije naj vključujejo standardizirane protokole vadbe, primerjave učinkovitosti različnih modalitet (npr. biofeedback, elektroterapija, PTNS/TTNS) in merjenje funkcionalnih rezultatov, kakovosti življenja ter vpliva na pogostost relapsov MS v poporodnem obdobju.
Sklepne misli za klinično prakso
Fizioterapevtska obravnava mišic medeničnega dna je pri ženskah z multiplo sklerozo v poporodnem obdobju ključna komponenta rehabilitacije. Individualno prilagojeni programi vadbe, vključitev dodatnih modalitet in tesno sodelovanje v multidisciplinarnem timu zagotavljajo najboljše možnosti za zmanjšanje simptomov spodnjih sečil, izboljšanje funkcionalnosti in dvig kakovosti življenja bolnic.
| Intervencija | Učinek |
|---|---|
| Vadba mišic medeničnega dna | Povečanje moči, zmanjšanje UI/analne inkontinence |
| EMG biofeedback | Izboljšana izvedba in zavedanje kontrakcij |
| Nevromišična stimulacija | Povečanje mišične aktivnosti pri neuromišični prizadetosti |
| PTNS / TTNS | Redukcija simptomov spodnjih sečil z nevromodulacijo |
tags: #nevroloske #bolezni #in #nosecnost #medicinski #razgledi