Porodniški dopust in pravice do poroda v različnih državah sveta

Rojstvo otroka je pomembna življenjska prelomnica, ki prinese paru velike spremembe pri organizaciji vsakdana. Dojenček zahteva od svojih staršev veliko časa, nege in pozornosti. Starševski dopust zajema različne vrste dopusta (samo ime dopust je sicer verjetno precej neposrečeno, saj je skrb za novorojenca vse prej kot prostočasna dejavnost), vsem pa je skupno, da gre za pravico do odsotnosti z dela zaradi poroda oziroma nege in varstva otroka tiste osebe, ki otroka dejansko neguje in varuje, piše na straneh slovenskega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Globalne razlike in minimalni standard ILO

Razlike v zagotavljanju pravic novopečenim staršem po svetu so izredno velike, pravzaprav gromozanske. Mednarodna organizacija za delo (ILO), ki sodi v sklop organizacij Združenih narodov, je v poročilu "Maternity Protection At Work" iz leta 2010 ugotovila, da po svetu 51 odstotkov držav zagotavlja porodniški dopust v dolžini najmanj 14 tednov, kar je tudi standard, ki ga je s konvencijo 183 postavila ta organizacija. 20 odstotkov držav zagotavlja porodniški dopust, dolg 18 tednov ali več, v tretjini držav pa se morajo matere vrniti na delovno mesto že po 12- do 13-tedenski odsotnosti, med katero se posvečajo svojemu novorojencu. V 14 odstotkih držav je stanje še slabše - matere morajo za delo poprijeti že po manj kot 12-tedenski odsotnosti z delovnega mesta zaradi poroda.

Od 185-ih držav, ki jih je obravnavalo poročilo, le dve zakonsko ne določata denarnega nadomestila v času po rojstvu otroka. Tako je na Papui Novi Gvineji in v ZDA. 107 držav zagotavlja denar iz socialnih shem, v 47-ih državah to breme nosi delodajalec, v šestnajstih državah pa delodajalec in država delita stroške. Raziskave so pokazale, da je bolje, če te stroške krije država. V nasprotnem primeru pride do diskriminacije pri zaposlovanju žensk.

Skandinavija in srednja Evropa: primerjalno ugodne ureditve

Pri urejenosti in ugodnostih starševske politike prednjačijo severne in srednjeevropske države. Švedska tako velja za "prvakinjo" v dolžini porodniškega dopusta, saj staršema zagotavlja kar 16 mesecev oziroma 480 dni plačanega dopusta za vsakega otroka. Partnerja lahko teh 480 dni uporabita v celoti ali pa sploh ne, lahko si jih popolnoma prosto razdelita med seboj in porabita, kadar koli želita, dokler otrok ne dopolni osem let. Od prvega do zadnjega dne starševskega dopusta dobivajo nadomestilo v višini 80 odstotkov svoje plače, ne glede na to, ali gre za mater ali očeta.

Na Norveškem se ženske lahko odločijo za porodniški dopust v dolžini 49 tednov s polno plačo ali v dolžini 59 tednov pri 80-odstotni plači. Država spodbuja veliko vključenost očetov, saj jim pripada deset tednov očetovskega dopusta. Na Islandiji staršema ob prihodu novega družinskega člana pripada 12 mesecev starševskega dopusta. Vsak od njiju prejme pet mesecev.

V Estoniji matere prejmejo 140 dni v celoti plačanega porodniškega dopusta, ki se lahko začne že 30 do 70 dni pred predvidenim rokom poroda. Očetom pripadata dva tedna plačanega dopusta. Na Danskem so novopečene mame upravičene do 18 tednov porodniškega dopusta; štiri tedne pred porodom in 14 tednov po porodu. V tem času prejemajo polno plačo. V času materinih 14 dni porodniškega dopusta si lahko tudi oče vzame dva zaporedna tedna dopusta. Po preteku porodniške paru pripada še 32 dodatnih tednov, ko sta lahko odsotna z dela.

Na Finskem so se odločili, da bodo dali vsem staršem - kar se tiče koriščenja dopusta za nego otroka - enake možnosti; ne glede na spol in to, ali so biološki starši otroka ali ne. Vsak starš dobi 164 dni oziroma sedem mesecev starševskega dopusta.

Srednjeevropske države in dolga starševska odsotnost

Zanimivo je, da so poleg nekaterih skandinavskih držav najbolj radodarne glede starševske politike prav srednjeevropske države, ki so leta živele v socializmu za "železno zaveso". Pravice, ki pripadajo na primer češkim, slovaškim, bolgarskim in tudi slovenskim staršem, so veliko večje v primerjavi z zahodno Evropo. V Češki delovnim materam pripada 28 tednov porodniškega dopusta, ki ga začnejo od šest do osem tednov pred predvidenim datumom poroda. V tem času jim pripada nadomestilo v višini 70 odstotkov plače. Čehinje se lahko odločijo za dodatni starševski dopust, ki lahko traja dve, tri ali kar štiri leta, v tem času pa dobivajo nadomestilo v višini okoli 440, 300 oziroma 180 evrov mesečno. Podobno velja za Slovaško, kjer ni nenavadno, da matere po rojstvu otroka ostanejo doma kar tri leta. V prvih dveh letih jih država podpira z 256 evri mesečno, v zadnjem letu pa se ta znesek zniža na 164 evrov. Podoben model velja v Avstriji, kjer ženske prav tako lahko izbirajo med eno- in triletno odsotnostjo z dela zaradi naraščaja.

Evropske primerjave: kdo ima več, kdo manj

Glede na skupno trajanje celotne pravice do odsotnosti z dela po rojstvu otroka so evropske države mogoče razdeliti v dve skupini. V prvi skupini države, v katerih imajo starši na voljo od devet do petnajst mesecev dopusta, med temi je Slovenija skupaj z Belgijo, Hrvaško, Dansko, Grčijo, Islandijo, Irsko, Italijo, Luksemburgom in Veliko Britanijo. Druga skupina držav zagotavlja dopust do treh let, in sem uvrščamo Češko, Finsko, Madžarsko, Francijo, Nemčijo, Litvo, Norveško, Poljsko, Portugalsko, Španijo. Avstrija in Švedska sta med obema skupinama, pri čemer sta oba starša na Švedskem upravičena do 480 dni, ki jih lahko izrabita po dnevih ali urah kadarkoli do otrokovega osmega leta.

Evropska direktiva in spremembe v Sloveniji

V skladu s to Direktivo imajo vsi zaposleni pravico, da se vrnejo na isto delovno mesto, že pridobljene pravice iz zaposlitve pa se ohranijo. Po Direktivi 2010/18/EU mora starševski dopust (ki se razlikuje od porodniškega oz. materinskega dopusta) trajati vsaj štiri mesece; del le-tega je lahko prenosljiv, najmanj mesec dni pa mora biti neprenosljiv. Rok za uvedbo zahtevanih ukrepov je bil 8. marec 2012. Slovenija je to možnost izkoristila, a je maja letos že prejela uradni opomin Evropske komisije zaradi nenotifikacije nacionalnih predpisov za prenos Direktive v pravni red Republike Slovenije.

Prvič, zaradi uskladitve slovenske zakonodaje z direktivo je potrebno preurediti upravičenost do in trajanje starševskega dopusta vsakega od staršev. Predlagani zakon tako uvaja neprenosljivo pravico do 30 dni starševskega dopusta. Predlog zakona izenačuje pravice vseh oseb, ki dejansko skrbijo za otroke. Predlagani zakon uvaja pravico do 1-urne odsotnosti z dela zaradi dojenja; materi bi do devetega meseca otrokove starosti pripadel sorazmerni del minimalne plače, od 9. do 18. Četrtič, zakon spreminja pravico do krajšega delovnega časa.

Porodniški in starševski dopust v Sloveniji

Materinski dopust je namenjen pripravi na porod, negi in varstvu otroka takoj po porodu ter zaščiti materinega zdravja ob rojstvu otroka in po njem. Porodniški dopust, ki je namenjen pripravi na porod in zaščiti materinega zdravja, traja 105 dni. Mati mora nastopiti porodniški dopust 28 dni pred predvidenim datumom poroda. Porodniškemu dopustu sledi dopust za nego in varstvo otroka, ki praviloma traja 260 dni. Pravico do njega ima eden izmed staršev otroka, oba starša, pod določenimi pogoji pa tudi druga oseba.

Porodniško nadomestilo za prve tri mesece porodniškega dopusta znaša 100 % osnove plače in navzgor ni omejeno. Starševsko nadomestilo (dopust za nego in varstvo otroka nadaljnjih 9 mesecev porodniškega dopusta, očetovski dopust in posvojiteljski dopust) pa se je znižalo na 90 % osnove plače (oziroma ostane 100 %, kadar osnova ne presega 763,06 evra). Starševsko nadomestilo je omejeno navzgor in ne sme presegati 2-kratnika povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji.

Očetovski dopust je namenjen očetom, da bi že v najnežnejši dobi otroka skupaj z mamo sodeloval pri negi in varstvu otroka. Oče ima pravico do očetovskega dopusta v trajanju 90 koledarskih dni, pri čemer mora prvih 15 dni dopusta izkoristiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti (sicer ta del očetovskega dopusta zapade), drugih 75 dni pa lahko izrabi najdlje do tretjega leta starosti otroka.

Starševski dopust v Sloveniji: Po obstoječem zakonu sta starša namreč skupaj upravičena do 260 dni dopusta za nego in varstvo otroka (po novem starševskega dopusta). Predlog zakona postane pravica do starševskega dopusta individualna pravica vsakega od staršev v trajanju 130 dni (s tem je direktiva ustrezno prenesena), dodatnih 30 dni pa je neprenosljivih. Po načelu ‘vzemi ali pusti’ upravičeni starš svoje pravice tako ne more več prenesti na drugega starša.

Primeri izbranih držav: kratke značilnosti

Severnoameriški kontrast: ZDA in Kanada

V ZDA matere upravičene do 12 tedenskega neplačanega porodniškega dopusta. Zakon o odsotnosti od dela zaradi družine in bolezni (Family and Medical Leave Act) iz leta 1993 določa pravico do 12 tednov neplačanega starševskega dopusta po porodu ali posvojitvi otroka na leto s pravico do vrnitve na staro delovno mesto za redno zaposlene s polnim delovnim časom, ki so v podjetju dlje časa in ki delajo v podjetju z najmanj 50 zaposlenimi. Tem zahtevam ustreza približno polovica Američank, ki jih po pretečenih treh mesecih čaka vsaj ista služba, če v tem obdobju že ostanejo brez finančnih sredstev. Drugi polovici, ki te "sreče" nimajo, ostane - prazen nič. ZDA so torej edina razvita država, ki ne pozna uzakonjenega oziroma obveznega plačanega starševskega dopusta.

V Ameriki so matere velikokrat prisiljene kombinirati bolniško odsotnost in dopust ali se zgodaj vrniti v službo. Po podatkih organizacije Save the Children le okoli 16 odstotkov ameriških delodajalcev zagotavlja stoodstotno starševsko nadomestilo za že omenjenih 12 tednov odsotnosti. Po vsem napisanem ni čudno, da se ZDA izmed 43 razvitih držav, vključenih v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), uvrščajo na komaj 31. mesto na seznamu držav, ki so najbolj ugodne za naraščaj.

Vpliv na zdravje in družbo

Poročilo o povezavi med dolžino porodniškega dopusta ter zdravju matere in otroka, objavljeno v International Journal of Public Health, je pokazalo, da je ob daljši porodniški nižja smrtnost dojenčkov med porodi in v poporodnem obdobju. Nadalje so ugotovili, da je za polovico nižja stopnja vnovične hospitalizacije otrok pri mamicah s plačanim porodniškim dopustom. Mamice, ki so imele boljše pogoje med porodniško, so tudi pogosteje dojile. Dojenje priporoča tudi ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni, saj so po njihovih podatkih dojeni otroci bolj zdravi, imajo manj možnosti za razvoj astme, sladkorne bolezni, prekomerne teže, črevesnih obolenj, nižja je tudi stopnja sindroma nenadne smrti dojenčka. Pozitivne lastnosti dojenja so tudi za mamico, saj zniža nevarnosti raka na dojki in jajčnikih, sladkorne in srčno-žilnih bolezni.

Države z najkrajšimi pravicami in posebni primeri

Starševskega dopusta ne poznajo v štirih državah - Svaziju, Lesotu, Papui Novi Gvineji in ZDA. Papua Nova Gvineja pa je celo ena izmed le štirih držav na svetu, ki ne poznajo plačanega porodniškega dopusta za novopečene matere. Izmed 50 afriških držav jih skoraj polovica (48 odstotkov) zagotavlja porodniški dopust v dolžini najmanj 14 tednov, v 34 odstotkih držav pa so zaposlene matere lahko doma od 12 do 13 tednov. Le v eni izmed petih afriških držav je porodniški dopust krajši od 12 tednov.

V Bližnjem vzhodu sta po podatkih ILO izmed enajstih bližnjevzhodnih držav le dve - Sirija in Iran, takšni, ki dosegata minimalni standard dolžine porodniškega dopusta, torej 14 tednov, v preostalih državah je to obdobje še krajše. Matere niso prav dolgo doma niti v latinskoameriških in karibskih državah, saj je v kar treh četrtinah držav porodniški dopust krajši od 13 tednov, daljši od 18 tednov je le v Čilu, Venezueli in na Kubi.

Podnebniki osebnih izkušenj in podjetniške prakse

Ameriška bodoča mamica Jade opisuje njene priprave na porod: »Odločiti se moram, koliko časa po otrokovem rojstvu ne bom delala, saj bom v tem času brez dohodkov. Če ne delam 12 tednov, to pomeni 3 mesece brez denarja za položnice. Poleg tega mož dela kot suženj, da imava denar za zavarovanje in da bova nadomestila moje prihodke za čas, ko bom na porodniški. Resnično si želim, da bi živela v državi, kjer je to bolje urejeno … Razmišljava o Kanadi. Otrok ni bil načrtovan in morala bova preložiti nakup hiše in avtomobila, da bova finančno stabilna, ko bo dojenček prišel na svet.«

Velikokrat novopečene mamice po porodu otroka koristijo dopust ali bolniško, tako namerava storiti tudi Sarah Lee: »Noseča sem in med mojim 12 tedenskim porodniškim dopustom bom morala izkoristiti bolniško in preostali dopust.« Po vrnitvi v službo so bile izpovedi mnogih Američank polne stresa, tesnobe, težav z dojenjem in nizke podpore delodajalcev.

Kratek povzetek stanja v posameznih regijah

• Skandinavija: zelo radodarni sistemi (Švedska, Norveška, Islandija, Finska, Danska).
• Srednja Evropa: dolgi dopusti in podpora (Češka, Slovaška, Slovenija, Bolgarija).
• Zahodna Evropa: raznolike ureditve, nekje krajši plačani dopusti (Velika Britanija, Francija, Nemčija).
• Severna Amerika: Kanada nudi relativno urejen sistem; ZDA so izjema z neplačanim dopustom na zvezni ravni.
• Azija, Tihi ocean, Afrika, Latinska Amerika: velike razlike; le redke države dosegajo minimalni ILO standard 14 tednov.

Praktični učinki financiranja dopusta

Če je porodniški dopust plačan s strani delodajalca, namesto iz državnega proračuna, se delodajalci težko odločijo za zaposlitev žensk v rodnem obdobju. V Avstraliji imajo zaposlene mamice pravico do 12 mesečnega porodniškega dopusta, ki je plačan s strani delodajalca le, če se ta tako odloči. Za razliko od ZDA v Avstraliji materam porodniški dopust plača 90 % delodajalcev, a ne vsi za obdobje dvanajstih mesecev in v različnih deležih. Na Danskem so delodajalce razbremenili tako, da so leta 1996 ustanovili fond, ki krije stroške porodniških dopustov (tudi dopustov za varstvo in nego otroka). Od leta 2006 je za vse danske delodajalce obvezno, da se prijavijo v ta fond.

Še nekaj konkretnih državnih ureditev

Bolgarija: Starševski dopust traja 410 dni (45 dni pred porodom in 365 dni po porodu). V tem obdobju ženske z najmanj enoletno redno zaposlitvijo prejemajo 90 odstotkov povprečne plače.

Velika Britanija: Ženskam pripada 52 tednov obveznega starševskega dopusta, nadomestilo dobijo za 39 tednov odsotnosti. Oče ali partner lahko izkoristi dva tedna plačanega očetovskega dopusta, oba pa lahko poleg tega zaprosita za največ štiri tedne dodatnega neplačanega dopusta na leto. Ureditev velja tudi za istospolne zveze.

Kanada: Dolžina dopusta je odvisna od tega, kako dolgo je ženska zaposlena v določenem podjetju, in lahko traja od 17 tednov do enega leta. Delodajalci so zakonsko obvezani, da mater po izteku tega obdobja vzamejo nazaj v službo pod istimi pogoji, kot je delala pred tem.

Francija: Francozinje so ob rojstvu prvega in drugega otroka lahko doma 16 tednov, ob rojstvu vsakega naslednjega pa 26 tednov. Nosečnosti delodajalcu ni treba razkriti vse do odhoda. Tudi njih mora ob prihodu nazaj čakati delovno mesto. Kratek porodniški dopust ter drugi družbeni dejavniki so vzrok, da v Franciji doji le 60 odstotkov žensk, dojenje pa v povprečju traja tri mesece.

Nemčija: Porodniški dopust se prične šest tednov pred predvidenim datumom poroda, konča pa se osem tednov po porodu. V tem obdobju finančno nadomestilo znaša 100 odstotkov plače. Po porodu so starši upravičeni do starševskega dopusta, ki si ga lahko poljubno razdelijo med seboj. Če se oba odločita ostati doma, lahko izkoristita skupno 14 mesecev, če pa vlogo odda samo eden od staršev, je maksimalna doba plačanega dopusta 12 mesecev.

Zakaj dolžina in nadomestilo pomenita razliko

Izpostavimo še, da na izrabo dopusta pomembno vpliva tudi višina nadomestila - nižji kot je, manjša je verjetnost, da dopust izrabi oče. Če je nadomestilo nizko ali ga ni, si mnoge družine ne morejo privoščiti daljšega ostanka doma. Boljše javno financiranje porodniškega dopusta po raziskavah prispeva k izboljšanju zdravstvenih rezultatov otrok in mater ter zmanjšanju diskriminacije pri zaposlovanju žensk.

Navodila za starše in delodajalce

• Preglejte nacionalno zakonodajo in kolektivne pogodbe, saj so pogoji zelo različni.
• Če imate možnost izkoristiti neprenosljive dneve dopusta, jih izkoristite za vzpostavitev vezi z otrokom.
• Delodajalci naj razmislijo o finančnih modelih, kjer država delno krije stroške, da se zmanjša diskriminacija pri zaposlovanju žensk.

Pomembno je vedeti, da se politike glede porodniškega in starševskega dopusta spreminjajo, saj se v zadnjih letih vse več očetov aktivno vključuje v skrb za otroka in ker države prilagajajo politiko starševskega dopusta novim družbenim realnostim.

tags: #porod #otroka #v #razlicnih #drzavah