Beseda "splav" v slovenščini nosi več pomenov, ki segajo od preprostega plovila, sestavljenega iz hlodov, do zastarelih izrazov in celo medicinskega termina. V tem članku bomo raziskali predvsem njegov prvotni pomen - kot najstarejšo in najpreprostejšo obliko plovila, ki je imela ključen pomen v zgodovini transporta, še posebej po rekah.
Zgodovina splava kot plovila
Splav je najenostavnejša in verjetno med najstarejšimi oblikami preprostega plovila. Njegova osnovna konstrukcija je sestavljena iz medsebojno povezanih debel ali desk, ki na vodi ustvarijo plavajočo ploščad. Najstarejši splavi so bili ponekod zgrajeni tudi iz snopov trstike, kar dodatno poudarja njihovo prvobitnost in prilagodljivost lokalnim materialom.
Že od nekdaj so splave uporabljali za prevoze po rekah, predvsem lesa, nepokvarljivega blaga in ljudi. Ta način transporta je bil ključen vse do obdobja gradenj hidroelektrarn na rekah, ki so onemogočile to večstoletno tradicijo in obrt.
Razvoj in prednosti splava
Na rekah je splav pravzaprav izrinil iz prometa prejšnja plovila, kot je bila šajka. Razlog za to je bil v novih načinih vezave splavov, ki so omogočili hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa. To je stroške prevoza temeljito pocenilo. V primerjavi s šajkami, ki so lahko prepeljale okrog 60 kubičnih metrov lesa, so splavi lahko prepeljali okrog 130 kubičnih metrov lesa. Ta dvojna kapaciteta je pomenila bistveno prednost v ekonomskem smislu.
Splavarstvo kot gospodarska sila
Leto 1918, ko je nastala nova država, je prineslo tudi spremembe na področju splavarstva. Lesno tržišče za pohorske in kobanske gozdarje se je razširilo na Hrvaško in v Srbijo, kar je močno spodbudilo razvoj splavarjenja. Samo v Dravski dolini se je v »splavarski ceh« združilo okrog 500 ljudi, od njihovega dela pa je živelo vsaj 2000 ljudi. To kaže na velik ekonomski pomen te dejavnosti v tistem času.
Posebno zanimivost predstavlja vključitev italijanskih trgovcev, tesarjev in gozdarjev v posle v Dravski dolini. Ti so slovenskim splavarjem prikazali nove tehnike vezave lesa na splavih. Posledično so se ti novejši, bolj napredni splavi pričeli imenovati »talijančki«. Vanje je bilo mogoče vgraditi več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv in tudi dražji od same hlodovine. Ta inovacija je še dodatno povečala ekonomsko vrednost splavarstva.
Ker je postalo splavarstvo močan gospodarski dejavnik, ga graditelji elektrarne Fala niso mogli prezreti. Bili so prisiljeni vgraditi zgodovinsko zelo pomemben kanal za spust splavov, kar je omogočilo nadaljevanje te dejavnosti kljub gradnji elektrarne. S takšnimi splavi, ko je bilo na enem približno 100 kubičnih metrov lesa, so letno v Podravino, Banat in Srem prepeljali okoli 100.000 kubičnih metrov lesa. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno 700 splavarjev, ki so bili v glavnem iz območja Dravske doline. Med prvo in drugo svetovno vojno je skozi mesto Maribor na leto preplulo kar 1000 do 1500 takih splavov, kar je impresivna številka in priča o obsegu te dejavnosti.
Organizacija, tehnike in življenje splavarjev
Splavarji so bili ljudje, ki so dobro poznali reko, les in nevarnosti plovbe. Prva stopnja flosarjev so bili celjski zadnjeki in ko so bili le-ti dovolj izkušeni, so postali celjski prednjeki in to je pomenilo, da jim je splavarski gospodar zaupal vožnjo do Celja in vpeljevanje in vodstvo zadnjega pri veslanju.
Prav tako je imel vsak splav svojo organizacijo. Krmilo je vodilo šest splavarjev. Kapetan ali »kormoniš« je krmaril spredaj na desni strani, »ravnjak« je bil zadaj na isti strani, v sredini zadaj pa je stal še neizkušen član posadke. Ta se je pogosto mudil nekje v Donji Dubravi na Hrvaškem ali pri Borlu, kjer so ga "krstili" za splavarja. Tako se je ohranil tradicionalni »splavarski krst«, ki ga še danes negujejo različna splavarska društva v Sloveniji.
Znali pa so se tudi poveseliti, marsikdaj katero ljudsko ubrano zapeti, pomoliti in priporočiti se flosarskemu patronu sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi »krstili« novinca. Posebej verni splavarji niso bili, vendar so se priporočali sv. Miklavžu, ki je bil njihov zavetnik.
Sezonskost in sestava splavov
Splave so začeli vezati najprej konec koledarske zime, zadnje splave pa so vezali v pozni jeseni, preden so šle na pot zadnje »rajže«, se pravi tudi še v novembru. Splavi iz sredine 19. stoletja so se razlikovali po sestavi. »Zvezani flos« je bil splav iz hlodov, »rezani flos« pa iz desk in letev. Vsak splav je imel po dve vesli, eno spredaj, drugo zadaj, ki sta bili pritrjeni v »sedlu«, le-to pa je bilo postavljeno na »stol«.
Mejniki dravskega splavarjenja
- 1280 - Prvi zapisi o splavarstvu na Dravi segajo v leto 1280. To kaže, da je bila reka že zelo zgodaj pomembna pot za prevoz lesa in drugih dobrin.
- 19. stoletje - Rojstvo flosa in zlata doba splavarjenja; splavi oziroma flosi so bili sestavljeni iz debel, povezanih v plovno enoto.
- 1913 - Prelomnica in začetek konca starega splavarstva s tehnološkimi in prometnimi spremembami.
- 1941 - Konec množičnega splavarstva na Dravi zaradi izgradnje jezov in elektrarn, ki so spremenile režim rek.
Splavarjenje se je skozi stoletja razvilo v pomembno gospodarsko dejavnost, ki je povezovala podeželje, gozdove, mesta in trgovino. Drava ni bila le naravna znamenitost, temveč pomembna prometna pot. Splavarji so dobro poznali njen tok, nevarnosti in pravila plovbe, zato je bilo njihovo delo zahtevno, odgovorno in cenjeno.
Regionalne posebnosti in primeri
Razcvet je splavarstvo doživelo v 19. in začetku 20. stoletja z namenom prevažanja lesa iz pohorskih gozdov v prodajo na Hrvaško. V letih pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je pomenilo v lesu približno 7200 kubičnih metrov, približno toliko tudi iz Radmirja.
Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524 in od vsakega splava je bilo treba plačevati mitnino v vrednosti dveh dreves in tudi ribje kosilo. Še večji splav - »mitrovčana« so delali na Rugvici, na Hrvaškem.
Vpliv industrije in elektrarn
Začetek 20. stoletja je prinesel velike spremembe. Z razvojem industrije, železnice in novih načinov prevoza je pomen tradicionalnega splavarjenja začel upadati. Z letom 1941 je bilo konec množičnega splavarstva na Dravi. Prvi udarec je dala elektrarna Mariborski otok, pozneje pa še niz ostalih elektrarn na reki Dravi. Gradnja jezov in elektrarn je naravno spremenila režim rek in onemogočila varno ter učinkovito plovbo s splavi.
Sodobno obujanje tradicije in turistična raba
V zadnjih letih se splavarstvo spet oživlja v turistične namene, a zaenkrat le delno na Koroškem in v Mariboru. V okviru 1. Festivala Drava bodo med drugim obujali tradicijo splavarjenja na reki Dravi. V Malečniku pri Mariboru si bodo obiskovalci lahko ogledali gradnjo splava, ki ga bodo kasneje spustili po reki navzdol. Ker s splavom ni mogoče čez jez, bodo morali v Malečniku zgraditi novega. Gradnja bo potekla pri tamkajšnjem nogometnem igrišču, nato pa bodo splav spustili po stari strugi Drave do Slovenje vasi.
Drugi pomenski sklopi besede "splav"
Čeprav je prvotni pomen besede "splav" povezan s plovili, je pomembno omeniti tudi druge njene pomenske sklope, ki so se razvili skozi čas in so zabeleženi v slovarjih:
- Povezan ali s klini zbit les: Ta pomen se nanaša na samo surovo obliko lesa, ki je pripravljen za splavitev. Les je bil povezan v večje snopove ali zbit s klini, da je tvoril plavajočo strukturo.
- Prekinitev nosečnosti: Medicinski pomen "splava" je znan kot prekinitev nosečnosti, bodisi spontana (zaradi bolezni) ali umetno izzvana. Ta pomen nima neposredne povezave s prvotnim pomenom besede, a je skozi jezikovni razvoj postal del njene uporabe.
- Ledeni splavi na rekah: Ta frazeološki izraz opisuje velike kose plavajočega ledu na rekah, ki se premikajo s tokom.
- Hitrost (zastarano): V zastarelih zvezah, kot sta "na skok na splav" ali "na vso splav", je beseda označevala izredno hitrost, galop ali zelo hiter tek.
Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar iz leta 1875 omenja še nekatere dodatne pomene, ki kažejo na širšo uporabo besede v preteklosti: "Wasserablass, Durchlass, Schleuse" (izpust vode, prehod, zapornica), "Gerinne im Berg- und Mühlenbau, das Fluder" (vodni kanal v rudarstvu in mlinarstvu), "Schwimmbruch" (plavajoči naplavljeni material) in celo "Flossfeder der Fische" (plavut ribe), kar kaže na raznolikost in širino pomenskega polja besede "splav" v zgodovini.
Kratek vodič: osnovna izdelava preprostega splava
Splav je bila preprosta konstrukcija, vendar je zahtevala izkušnje pri izbiri materiala, vezavi in poznavanju toka reke. Njegova osnovna konstrukcija je sestavljena iz medsebojno povezanih debel ali desk. Najpogostejše osnovne faze izdelave splava so bile:
- Izbira in priprava hlodov ali desk, pri čemer so izbirali ravne, trdne hlode primerne dolžine.
- Položitev hlodov vzporedno in njihova poravnava, da tvorijo stabilno plavajočo ploščad.
- Vezava hlodov z vrvmi, klini ali deskami - izvedba »zvezanega flosa« ali »rezanega flosa« glede na razpoložljiv material.
- Vgradnja sedežev ali »stolov« in »sedel« za pritrditev vesla in krmila.
- Preverjanje stabilnosti in morebitna dodatna ojačitev pred spuščanjem na reko.
Te preproste smernice so temeljile na tradicionalnem znanju in praksi, ki so jo prenašale generacije flosarjev.
Pomnenje in dediščina
Splavarjenje na Dravi je stoletja povezovalo gozdove, reko, trgovske poti in ljudi, ki so s svojim znanjem ustvarili pomemben del mariborske dediščine. Splavarstvo, ki je bilo stoletja pomemben del gospodarstva in življenja ob rekah, je danes del zgodovine, a njegova kulturna vrednost živi v folklori, festivalih in obujanju gradnje ter spuščanja splavov v turistične namene.
Danes se izraz "splav" v svojem prvotnem pomenu redko uporablja za praktične namene, vendar ostaja pomemben del slovenske kulturne dediščine in zgodovine transporta.