Pulmološka preiskava pri otroku: potek pregleda, diagnostične metode in zdravljenje astme

Pregled pri pulmologu je priporočljiv kadar se pojavijo simptomi, ki nakazujejo težave z dihalnim sistemom oz. nam splošni zdravnik izda napotnico za obisk pulmologa. Številne bolezni pljuč imajo podobne simptome kot srčno-žilne bolezni, pulmologi pri postavljanju diagnoze in samem zdravljenju pogosto sodelujejo tudi s kardiologi.

Kdo je pulmolog in katere bolezni obravnava?

Pulmologija je veja interne medicine, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni pljuč in dihal (kar zajema tudi dihalne poti in dihalne mišice), kot so vnetja nosu, sinusov, žrela in bronhijev, avtoimunske bolezni ter kronična stanja, kot so astma, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in pljučni rak. Zdravnik specialist interne medicine, ki diagnosticira vsa stanja v medicini, povezana z dihalnim sistemom, se imenuje pulmolog.

Med bolezni, ki jih zdravijo pulmologi, spadajo: astma, bronhiektazije, bronhitis, akutni respiratorni distresni sindrom (ARDS) oziroma sindrom poškodbe pljuč, emfizem, cistična fibroza, pljučni rak, obstruktivna apneja v pju (OPS), kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), nabiranje vode v pljučih, tuberkuloza, pljučnica, pljučna sarkoidoza, pljučna hipertenzija, pljučna embolija in še številne druge.

Kdaj je pregled pri pulmologu potreben?

Še posebej moramo poudariti, da napotnice ne bo izdal zaradi običajnega kašlja ob prehladu. Kadar pa ta traja dlje, se intenzivno stopnjuje in zdravljenje ni uspešno, je pregled pri pulmologu že obvezen. Najpogostejši simptomi, zaradi katerih pacienti obiščejo pulmologa, so: kašelj (z ali brez izkašljevanja, ki ne preneha dlje časa, intenzivnost pa se stopnjuje); oteženo dihanje (še posebej med fizično aktivnostjo); bolečine in stiskanje v prsih; piskanje v pljučih; vrtoglavica ali omotica ob hudem kašlju; slabokrvnost; ponavljajoči se bronhitisi ali prehladi, ki prizadenejo dihalni sistem; astma, ki ni pod nadzorom; v zadnjem času pa moramo biti pozorni tudi v primeru obolelosti s koronavirusom, kjer so zgoraj napisanim simptomom pridružene tudi bolečine v mišicah in povišana telesna temperatura.

Pred pregledom

Pulmologi odsvetujejo kajenje na dan pregleda. Prav tako bolnike prosijo, da na pregled prinesejo vse izvide in že opravljene rentgenske ali druge slike pljuč. Če pacient uporablja vdihovalnike ali pršilnike, naj jih na dan pregleda ne inhalira, če je le mogoče, temveč jih prinese s seboj na pregled.

Potek pulmološkega pregleda

Pulmološki specialistični pregled se začne s pogovorom med bolnikom in pacientom, kjer zdravnik najprej zbere vse potrebne podatke o bolniku ter družinskih posebnostih (ugotavljanje dovzetnosti za alergijske bolezni, simptomi in potek trenutne bolezni (osebna anamneza)), šele nato sledi klinični pregled. Preden pulmolog postavi končno diagnozo, po navadi opravi še nekaj dodatnih preiskav, ki navadno zajemajo krvne preiskave, rentgen in računalniško tomografijo pljuč, opravi pa lahko tudi analizo pja, bronhoskopijo ter teste pljučne funkcije (spirometrijo, metaholinski in difuzijski test).

Rentgensko slikanje prsnega koša

Rentgensko slikanje prsnega koša je postopek, kjer se s pomočjo rentgenskih žarkov naredi slika srca, pljuč, dihalnih poti, krvnih žil in skeleta. Pulmologom pomaga pri odkrivanju bolezni organov prsnega koša.

Računalniška tomografija (CT) prsnega koša

CT slikanje je rentgensko slikanje telesa v mnogo nivojih in z mnogih strani, kjer računalnik poveže v slike pridobljene podatke. Pulmologu omogoči natančen vpogled v prsni koš in organe v njem. Pokaže jim zgradbo organov ter odnose in povezave med njimi. CT slikanje prsnega koša z znotrajžilnim kontrastom je preiskava, pri kateri se v žilo vbrizga kontrastno sredstvo, da se lahko natančno vidi, kaj se dogaja v ožilju pljuč. Uporablja se le izjemoma, kadar gre za težko pregledne spremembe struktur v prsnem košu.

Polisomnografija in respiratorna poligrafija

Pri bolnikih, ki smrčijo, ki večkrat s težavo dihajo skozi nos ponoči, ki slabo spijo in so podnevi zaspani, je najprej potreben natančen klinični internistični ter nevrološki pregled. Polisomnografija (PSG) je diagnostični postopek, ki ponoči zaznava delovanja različnih bioloških sistemov bolnika in praviloma se opravlja v bolnišnici v posebej prirejenem laboratoriju za motnje spanja. Respiratorna poligrafija je diagnostični postopek, podoben polisomnografiji, vendar omejen samo na diagnostiko obstruktivnih motenj dihanja v spanju.

Bronhoskopija

Je ena od najstarejših preiskovalnih metod v pulmologiji. Pri tem gre za pregled sapnika in bronhialnega vejevja z bronhoskopom, optično napravo za opazovanje notranjosti sapnika ter bronhijev.

Spirometrija in merjenje pljučne funkcije

Spirometrija je diagnostični test, ki ga uporabljajo za opredelitev delovanja pljuč in dihalnih poti. Meri količino (volumen) in hitrost izdihanega zraka, torej pretok zraka, ki gre v pljuča in iz pljuč. S spirometrijo se potrdijo različne diagnoze, kot so kronična obstruktivna pljučna bolezen, astma, restriktivna bolezen pljuč in druge. Z dvema vdihoma in močnima vpihoma v spirometer je mogoče hitro ugotoviti, kako dobro pljuča delujejo.

Astma pri otrocih: značilnosti, diagnostika in zdravljenje

Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih. Astma je kronično vnetje dihalnih poti, kar pomeni, da traja celo življenje in se je ne da pozdraviti, ker vzrok vnetja ni znan. Posledica vnetja so simptomi astme. Značilnost astmatskega vnetja je povečana preodzivnost dihal, cirkadiana variabilnost PEF (maksimalni izdih zraka v prvi sekundi) ter zapora bronhijev, ki je reverzibilna, kar pomeni, da se lahko izboljša.

Na razvoj astme v otroškem obdobju pomembno vplivajo zunanji dejavniki: materino kajenje med nosečnostjo in otrokova izpostavljenost cigaretnemu dimu po rojstvu, izpostavljenost alergenom v vdihanem zraku v najzgodnejši mladosti, pogosta virusna vnetja dihal in dedna nagnjenost. Simptomi astme se pri otrocih kažejo kot kašelj, ki je izrazitejši ponoči in ob naporih, ponavljajoče se piskanje v prsih, težko dihanje s podaljšanim izdihom, občutek stiskanja v prsih, jutranja kratka sapa in težka sapa ob telesnih aktivnostih. Pogosti oziroma stalni napadi kašlja so lahko edini simptom astme pri majhnih otrocih in ni nujno, da otroku piska v pljučih.

Do 80 % otrok z astmo dobi simptome bolezni pred 5. letom starosti. V tem starostnem obdobju ni natančnejših diagnostičnih preiskav, s katerimi bi lahko z veliko gotovostjo potrdili bolezen, ker pri izvajanju funkcijskih pljučnih testov otrok še ne zna sodelovati. V tej populaciji otrok je postavitev diagnoze izredno težka. Postavimo jo na podlagi opisa težav, ki ga lahko podajo starši, ki preživijo največ časa z otrokom. Zelo pomembno je, da znajo starši opazovati svojega otroka, otrokov pediater pa natančno prisluhne njihovim opažanjem in skrbno, načrtno zbira podatke.

Diagnostika astme pri različnih starostih

Pri otroku, starejšem kot 5 let, lahko naredijo spirometrijo, bronhodilatatorni test, metaholinski test (test, s katerim sprožimo simptome astme). Negativni metaholinski test pomeni, da je majhna verjetnost, da ima otrok astmo. Diagnozo lahko postavimo tudi z merjenjem PEF-a. Ta nam pove, koliko zraka lahko kar najhitreje izpihnemo v eni sekundi. Za astmo je značilna variabilnost PEF-a za več kot 20 %.

Pri otrocih mlajših od 12 mesecev pogosto zbolijo s simptomi astme, vendar pa najpogosteje ne gre za astmo, temveč za prehladna in virusna obolenja dihal, kot sta bronhiolitis in laringitis. Takšna obolenja imajo otroci v povprečju lahko 6- do 8-krat letno. Pri otrocih, še posebej pri tistih, ki so mlajši od 12 mesecev, so dihalne poti zelo ozke.

Vloga terapevtskega poskusa

Do diagnoze lahko pridemo tudi s terapevtskim poskusom. Če sumimo astmo in zdravila za astmo pomagajo (in ima otrok alergijo na pršico), potem je najverjetneje astma, ki pa je še niso potrdili, ker otrok ne zmore narediti ključnih testov pljučne funkcije.

Ocena resnosti in spremljanje

Pri obravnavi se držimo treh pravil: postavitev diagnoze, ocene, kako huda je astma, in izbire pravilnega zdravila ter redno prilagajanje odmerkov zdravil. Ko je diagnoza astme potrjena, smo šele na začetku poti. Najbolj pomembno je zaupanje med otrokom in zdravnikom ter starši. Ko si zaupanje pridobimo, lahko začnemo s poukom o astmi. Obstaja šola astme za starše. Skupaj naredimo pisni načrt zdravljenja astme in damo natančna pisna navodila, kako ravnati ob poslabšanju astme.

Opozorilni znaki poslabšanja astme

• kašelj ponoči ali tudi podnevi;
• otroka se prej utrudi;
• duši ga ob manjšem naporu;
• v prsnem košu ga tišči;
• dihanje je hitrejše že v mirovanju;
• vrednosti PEF-a so manjše - manj kot 80 % najboljše vrednosti ali variabilnost več kot 20 %.

Zdravljenje astme in druge terapije

Bolezni pljuč, pri katerih je ugotovljeno dolgotrajno stanje, se zdravijo z ustreznimi zdravili in terapijami. Pulmolog lahko predpiše antibiotike, inhalatorje ali steroide. V primeru potrebne operacije bo to opravil kirurg, ki je specializiran za srce in pljuča. Kadar mora bolnik zaradi kronične bolezni spremeniti slog življenja, mu pulmolog pomaga s konkretnimi napotki, kako lahko omejiti in nadzirati težave z dihanjem.

Pri astmi ločimo zdravila, ki so "preprečevalci" in "olajševalci". Preprečevalci so zdravila proti vnetju in te je potrebno redno jemati (to so inhalacijski glukokortikoidi, antilevkotrieni). Olajševalci so zdravila, ki jih potrebujemo le ob poslabšanjih (to so beta simpatikomimetiki).

Starši se morajo naučiti pravilno dajati zdravila otroku, poznati razliko med olajševalci, ki jih otrok prejme samo ob poslabšanju bolezni, in preprečevalci, ki jih mora prejemati redno, v skladu z navodili pediatra. Poznati morajo tehniko vdihavanja zdravil - vedno prek podaljška (vsaj do četrtega leta je to maska, pozneje pa lahko tudi podaljšek z ustnikom). Pri vsakem otroku z bronhialno astmo, ki zna uporabljati merilnik pljučnih pretokov (PEF), je priporočeno vsakodnevno merjenje maksimalnega pretoka zraka v izdihu in vodenje dnevnika pljučnih pretokov.

O varnosti in stranskih učinkih inhalacijskih steroidov

Flixotide (inhalacijski glukokortikoid) blaži vnetja dihalnih poti, ki so pri astmi stalna in omogoča otroku, da se normalno giblje in športno udejstvuje. Ja, ima svoje negativne učinke, vendar v visokih dozah, nad 400 mikrogramov dnevno; večina otrok prejema dozo med 100 in 200 mikrogramov dnevno. Tu je tveganje stranskih učinkov toliko nizko, da jih upravičijo dobri učinki, ki jih zdravilo ima. Pulmolog pravi, da če bi otrok dobival nad 600 mikrogramov na dan, bi se to lahko poznalo na rasti.

Vloga pediatra, pulmologa in sodelovanje s starši

Pediater je odvetnik otroka. Vedno se vpraša: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja, prepričanja drugih. Pri obravnavi otrok je pomembno, da pediater natančno prisluhne opažanjem staršev in skrbno zbira podatke. Pulmolog za otroke lahko opravi specialistične teste na pediatričnih klinikah, vendar tudi tam pogosto naletijo na problem: pljučnih funkcij in metaholinskega testa ni mogoče opraviti, če otrok ne zna dobro pihati. Pri majhnih otrocih je zato pogosto potrebna kombinacija klinične ocene, terapevtskega poskusa in opazovanja.

Svetovanje za starše

• Starši morajo opazovati otroka in beležiti simptome; pediater naj načrtno zbira te podatke.
• Odstraniti ali omejiti sprožilce napadov: pri alergiji na pršice uporabiti blazine in odeje iz umetnih vlaken, posteljno perilo prati tedensko, odstraniti preproge in zavese, redno prati plišaste igrače.
• Pri alergiji na pelode se izogibati gibanju na prostem v času največje koncentracije prahu v zraku.
• Vsak otrok naj dobi PEF-meter in naj redno meri in si zapisuje vrednosti, če zna meriti.
• Ob poslabšanju uporabimo olajševalec z nastavki - bučko, ker tako vdihamo več zdravila.

Praktične izkušnje in vprašanja staršev

V diskusijah staršev se pogosto pojavljajo pomisleki glede prekomernega predpisovanja zdravil, primeri z dojenčki in majhnimi otroki, ki pogosto dobivajo Ventolin ali druge pripravke, in negotovost glede prave diagnoze. Pomembno je, da starši lahko pri pediatru zahtevajo napotnico k pulmologu, kadar ocenijo, da je to potrebno, in da poiščejo druge strokovnjake, če nimajo zaupanja v trenutno obravnavo. Pri nejasnih primerih pulmolog opravi vse razpoložljive teste in po potrebi postavi terapevtski poskus.

Skupna skrb: rast in razvoj

Največ pri teh težavah prinese rast in zrelost. Ko so dihalne poti širše, je tudi zapletov vedno manj. Zdravljenje in spremljanje sta namenjena temu, da otrok doseže skoraj normalno pljučno funkcijo in je zmožen enakih dejavnosti kot vrstniki brez astme. Če ni tako, otrokova bolezen ni dobro zdravljena.

Kratek tabelarni pregled diagnostičnih metod

Za uspešno obravnavo astme pri otroku sta ključna dobra anamneza, sodelovanje staršev, pravilna tehnika inhaliranja zdravil in redno spremljanje. Pulmolog, pediater in starši skupaj oblikujejo načrt, ki naj otroku omogoči normalno in aktivno otroštvo.

tags: #pulmoloska #preiskava #malcek