Razvoj govora predšolskih otrok: vloga vrtca, vzgojiteljev in zgodnjega odkrivanja

V vrtcu otrok razvija tudi svojo govorno kompetentnost, kar je izjemno pomembno za doseganje ciljev na vseh področjih dejavnosti. Otrok se uči komunikacije, jezika in govora v interakcijah z odraslimi, manj z otroki. Pri učenju uporablja vse čute, najbolj pa sluh in vid. Vidni vtisi so trajnejši od slušnih, zato je pri otroku treba posebno pozornost posvetiti razvoju poslušanja. Otrok od 1. do 3. leto dela prve velike korake v svet komunikacije, jezika in govora, razlike med otroki pa so zelo velike.

Mejniki govorno-jezikovnega razvoja

Mejniki ali kritična obdobja so določena ključna vedenja, ki se v razvoju običajno pojavljajo v določenem zaporedju in so pomembna za posamezno razvojno obdobje, saj se na osnovi njih razvijajo zahtevnejše in bolj celovite oblike vedenja.

• Mejniki za otroka od 1. do 2. - To je obdobje, v katerem otrok dela prve velike korake v svet komunikacije, jezika in govora.
• Mejniki za otroka od 2. do 3. - To je obdobje prave eksplozije govora. Vsak dan se pojavi kaj novega, otrok vedno več razume in začenja več govoriti. Povedi se daljšajo in količina povedanega se veča.
• Mejniki za otroka od 3. do 4. - Povezanost jezika, govora in mišljenja v tem obdobju močno prihaja do izraza. Malček razume bolj zapletene odnose med stvarmi in osebami v svetu ter jih skuša izraziti z besedami.
• Mejniki za otroka od 4. do 5. - Otrok do 5. leta že govori jasno, tekoče in razumljivo. Njegove povedi so dolge, kompleksne, povezuje vzrok in posledico. Slovnica govora je že povsem podobna slovnici govora pri odraslemu.

Notranji in zunanji dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj

Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, ki jih delimo na notranje (psihološke, fiziološke) in zunanje (socialne, sociološke).

Notranji dejavniki

• Psihološki dejavniki: To vključuje otrokovo kognitivno sposobnost, splošno telesno in duševno zdravje, čustveno stanje, motivacijo za komunikacijo ter vedenjske značilnosti, kot sta sramežljivost ali dominantnost. Otrokova mentalna raven je ključna za usvajanje jezika in govora.
• Fiziološki dejavniki: Sem spadajo zdravje govornih organov (ustnice, jezik, nebo, zvočni organi), sluhna sposobnost in splošno telesno zdravje. S presejalnimi testi, ki se izvajajo že v porodnišnici in kasneje na preventivnih pregledih, zdravniki gluhoto najpogosteje ugotovijo še preden pride otrok v vrtec. Vendar se okvara sluha lahko pojavi iz različnih vzrokov tudi kasneje. Morebitne nevrološke ali genetske predispozicije lahko prav tako vplivajo na govorni razvoj.

Zunanji dejavniki

• Družinsko okolje: Otrok ima v svojem primarnem okolju - družini prvi govorni zgled, to so njegovi starši ter sorojenci. Kakovost in bogastvo jezikovnih spodbud, ki jih otrok prejema doma, imajo neposreden vpliv na njegov govorni razvoj. To vključuje pogostost in naravo pogovorov, branje pravljic, petje pesmic ter splošno jezikovno stimulacijo.
• Socialno okolje: Z vstopom v vrtec se poveča tudi krog ljudi, s katerimi otrok vstopa v govorno interakcijo. Vzgojiteljici in otrokovi vrstniki v skupini vplivajo na razvoj govora. Vrtec je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija, sodeluje in komunicira. Rezultat slovenske raziskave je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006).
• Kakovost govornih spodbud: Ne le količina, temveč tudi kakovost govornih spodbud iz okolja je izrednega pomena. To pomeni, da morajo biti govorne spodbude jasne, razločne, bogate z besediščem in slovnično pravilne.

Vloga vzgojitelja pri spodbujanju govornega razvoja

Vzgojiteljica mora dobro poznati razvoj govora pri otroku, kot tudi naloge in cilje jezikovne vzgoje. To so temelji za načrtovanje spodbudnega učnega okolja in jezikovnih dejavnosti, s katerimi bo uspešno razvijala govor otrok. Vsak otrok je individualen in tako poteka tudi njegov govorni razvoj. Z namenom zagotavljanja uspešnega razvoja govora vsakega posameznika, mora vzgojiteljica upoštevati načelo individualnega pristopa in poznati stopnjo razvoja posameznega otroka.

Vzgojitelj je otrokom govorni zgled, zato mora imeti bogat besedni zaklad, govoriti mora jasno in razločno, izgovarjati vse glasove slovenskega knjižnega jezika, biti ves čas miselno aktiven, govoriti mora naravno in imeti pri tem potreben tempo in ritem govora (Kranjc in Saksida, 2001). Vzgojiteljica s svojim načrtnim opazovanjem zazna pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v otrokovem govoru in stopnjo otrokovega govornega razvoja. Ko vzgojitelj zazna nepravilnosti v otrokovem govoru, je prav, da na to opozori starše in se posvetuje s strokovnjaki, ki jih ima na razpolago v vrtcu (logopedi, surdopedagogi).

Spodbujanje govora: konkretne dejavnosti v vrtcu

Vzgojiteljica mora načrtno spodbujati otrokov govor z različnimi dejavnostmi, kot so:

• Poslušanje pravljic, zgodbic in pesmic: To bogati otrokov besedni zaklad, razvija poslušalno pozornost in spodbuja domišljijo.
• Pogovori o vsakdanjih dejavnostih: Pogovarjanje o tem, kaj otrok počne, kaj vidi, kaj čuti, mu pomaga pri izražanju misli in občutkov.
• Igra vlog: Igra vlog omogoča otroku, da se vživi v različne vloge in s tem razširja svoje sporazumevalne zmožnosti.
• Spodbujanje k postavljanju vprašanj: Ko otrok postavlja vprašanja, izraža radovednost in željo po razumevanju sveta. Vzgojitelj ga mora spodbujati in mu iskreno odgovarjati.
• Uporaba slikovnega gradiva: Slike lahko služijo kot osnova za pogovor, opisovanje ali pripovedovanje.
• Pihalne igre in glasbene dejavnosti: Za izgovarjavo sičnikov in šumnikov, pa tudi drugih glasov, je potrebna dobra kontrola izdihanega zraka. Pihalne igre so del logopedske obravnave, kadar logoped oceni, da ima otrok s tem težave.
• Igranje družabnih iger: Igranje družabnih iger v vrtcu ni le sprostitev, temveč je lahko načrtovana dejavnost, s katero dosegamo vrsto ciljev tudi na področju jezika.

Primeri dejavnosti po starostnih skupinah

Dejavnosti je mogoče izvajati v obeh starostnih obdobjih, le da izbiramo otrokom primerne vsebine in vire. Iste cilje namreč lahko dosegamo še z drugimi vsebinami, kar velja tudi za druge dejavnosti.

Za otroke od 1. do 3. leta

• Pojte pesmice in izvajajte gibalne igre ob njih: To spodbuja razvoj sluha, ritma in besedišča.
• Berite slikanice z velikimi, barvitimi ilustracijami: Imenujte predmete na slikah, spodbujajte otroka, da jih poimenuje.
• Posnemajte glasove živali in predmetov: To je zabaven način za vadbo izgovarjave.
• Uporabljajte lutke ali plišaste igrače: Z njimi ustvarjajte kratke dialoge.

Za otroke od 3. do 6. leta

• Poslušanje pravljic, zgodbic, ugank, pesmic: Po branju se pogovorite o vsebini, spodbujajte jih k obnavljanju zgodbe s svojimi besedami.
• Opisovanje slik ali fotografij: Otroke spodbujajte, da opišejo, kaj vidijo na sliki, kdo je na njej, kaj počnejo liki.
• Pripovedovanje lastnih zgodbic: Dajte otroku temo ali začetno poved in ga spodbujajte, da nadaljuje zgodbo.
• Sestavljanje besed iz črk ali glasov: Ko otroci že poznajo črke, jih lahko spodbujate k sestavljanju enostavnih besed.
• Uporaba didaktičnih iger: Obstaja mnogo didaktičnih iger za razvoj besedišča, izgovarjave in slovnice.

Motnje govorne fluentnosti in druge težave

Za fluenten govor so značilni neprekinjen tok, gladek in enakomeren ritem govora ter nenaporna izreka. Kadar so tok, ritem in hitrost govora tako prekinjeni, da način govora priteguje pozornost poslušalca bolj kot vsebina, govorimo o motnjah fluentnosti. Najpogostejši sta jecljanje in brbotanje, obe pa sodita v skupino govornih motenj.

Napačna izreka ali izpuščanje glasov so lahko za razumevanje otrokovega govora moteči ali pa jih komajda opazimo. Ne glede na težavnost motnje lahko ta otroka spravlja v stisko, z napačnim ravnanjem pa to stisko še povečate. Kljub vse večjemu zavedanju o prisotnosti selektivnega mutizma med otroki se o tej motnji še vedno ve le malo. Odstopanja v razvoju komunikacije, govora in jezika se lahko v predšolskem obdobju pojavijo v kateri koli starosti otroka.

Zgodnje prepoznavanje in sodelovanje s strokovnjaki

Strokovnjaki na področju vzgoje namenjajo razvoju govora veliko pozornosti, saj je le ta nujen za vsakdanjo komunikacijo. Prav tako poudarjajo, da so za govorni razvoj pomembna prva tri leta otrokovega življenja, saj predstavljajo optimalno obdobje za razvoj govora. Zgodnje prepoznavanje morebitnih težav in ustrezna strokovna pomoč sta ključnega pomena za uspešno rehabilitacijo.

Otrokom z težavami na področju govora je potrebno nuditi zgodnjo in ustrezno strokovno pomoč. S pregledom podatkov o govorno-jezikovnem razvoju otroka in simptomi upočasnjenega razvoja si lahko strokovnjaki na področju vzgoje pomagamo pri prepoznavanju prvih znakov odstopanj. Tako lahko otrokom zagotovimo pravočasno pomoč (Grilc, 2013).

N. Grilc meni, da je pri tistih otrocih, ki imajo več nevroanatomskih dejavnikov, ki otežujejo govorni razvoj, upočasnjena tudi logopedska obravnava in otežena možnost za popolno rehabilitacijo.

Sodelovanje staršev, vzgojiteljev in strokovnjakov

Uspeh v razvoju govora predšolskih otrok je odvisen od sodelovanja med starši, vzgojitelji in drugimi strokovnjaki. Vzgojitelj zazna nepravilnosti v otrokovem govoru, opozori starše in se posvetuje s strokovnjaki, ki jih ima na razpolago v vrtcu (logopedi, surdopedagogi). Strokovnjaki na področju govora so staršem in vzgojiteljem v oporo z nudenjem dodatnih znanj in informacij za delo z otrokom, ki ima težave na govorno-jezikovnem področju.

Otroci z govorno-jezikovnimi težavami imajo pogosto težave pri komunikaciji z vrstniki in vključevanjem v skupino. Pri starejših otrocih se dogaja, da te otroke vrstniki ne sprejemajo in se norčujejo iz njihovega govora. Tukaj ima vzgojiteljica zagotovo zelo pomembno vlogo, da takoj prepreči nesprejemljivo vedenje in se z otroki pogovori. Z našim spoštljivim in razumevajočim vedenjem do otrok s težavami v razvoju, dajemo vsem otrokom v skupini zgled edinega primernega in sprejemljivega obnašanja do vrstnika.

Raziskave in dejavniki izobraženosti staršev

Izobrazba staršev in otrokova spol sta se v več raziskavah pokazala kot dejavnika, ki imata pomemben učinek na otrokov govorni razvoj. Namen vzdolžne raziskave je bil preučiti učinek izobrazbe mame in očeta ter otrokovega spola na govorno kompetentnost otrok, starih 3 in 4 leta. Dobljeni rezultati so pokazali pozitiven učinek mamine izobrazbe na nekatere mere govornega razvoja otrok, npr. na dosežke na Lestvici govornega razvoja, razvojno raven koherentnosti zgodb, mamino oceno otrokove govorne kompetentnosti, medtem ko izobrazba očeta ni imela pomembnega učinka na nobeno izmed mer otrokovega govornega razvoja (Fekonja, Marjanovič Umek, & Kranjc, 2005).

Priporočila za prakso v vrtcu

• Vzgojitelj naj načrtno oblikuje jezikovno bogato okolje z jasnimi in razločni govorom kot zgled.
• Upoštevati je treba načelo individualnega pristopa: poznavanje stopnje razvoja posameznega otroka in prilagajanje dejavnosti.
• Redno opazovanje in dokumentiranje govorno-jezikovnega napredka, zgodnje obveščanje staršev in sodelovanje s strokovnimi službami.
• Vključevanje različnih dejavnosti (pravljice, igra vlog, didaktične igre, pihalne vaje) glede na starost in potrebe otrok.
• Ustvarjanje varnega in sprejemajočega socialnega okolja, ki preprečuje stigmatizacijo otrok z govornimi težavami.

Vzgojitelji v vrtcih že nekaj let opažamo porast otrok z različnimi težavami na področju govora. V mlajših skupinah opažamo predvsem pomanjkanje govora in nerazumljiv govor, v starejših skupinah pa napake v izgovoru glasov, slovnične napake, skopost besednega zaklada ter težave pri razumevanju podanih navodil. Ker je govor izrednega pomena za vsakega otroka, je naloga vzgojitelja, da govorno-jezikovne težave pri otroku čim prej opazi in jih v sodelovanju s starši ter drugimi strokovnjaki tudi pomaga odpraviti.

tags: #razvoj #govora #predsolskih #otrok #kranjc