V OBMP postopkih se za stimulacijo jajčnikov, imenovano tudi nadzorovana hiperstimulacija jajčnikov, uporabljajo različna zdravila, ki služijo različnim namenom. Glede na protokole posamezne klinike se pacientke lahko srečajo z vsemi ali le z nekaterimi. Kontracepcijske tablete so oralni kontraceptivi za zaščito pred nosečnostjo. Najpogosteje se uporabljajo kombinirane kontracepcijske tablete, ki vsebujejo estrogen in progestagen. Nekatere klinike vse svoje protokole pričnejo s kontracepcijskimi tabletami (npr. Lyndinette), z namenom, da ženskam uskladijo ciklus in lažje načrtujejo nadaljnje korake v postopku OBMP.
Agonisti gonadotropin-sproščujočega hormona (GnRH) so vrsta zdravil, ki vplivajo na gonadotropine (FSH, LH, prolaktin) in spolne hormone. Uporabljajo se v različne namene - za zdravljenje neplodnosti oz. Vloga agonistov GnRH v postopkih OBMP je, da se zaustavi naravno proizvodnjo gonadotropinov in spolnih hormonov ter ustvari trenutno stanje hipogonadotropnega hipogonadizma. Na ta način naj bi se ob dodajanju umetnih gonadotropinov (FSH oz. LH) usmerilo razvoj foliklov. Na naših klinikah boste agoniste GnRH največkrat srečali pod imeni: Suprefact (buserilin), Diphereline in Gonapeptyl (triptorelin). Vsa zdravila so namenjena subkutanem apliciranju (pod kožo) z majhno, kratko iglo; Diphereline pa je včasih na voljo tudi kot enkratna, intramuskularna injekcija (v mišico).
V tujini boste ta zdravila pogosto lahko srečali tudi v obliki nosnega spreja. Gonadotropini so hormoni, ki se izločajo iz adenohipofize in regulirajo delovanje spolnih žlez oz. gonad. V gonadotropne hormone uvrščamo FSH, LH in prolaktin. Za vse ovarijske spremembe v času menstrualnega ciklusa sta najpomembnejša FSH in LH. Gonadotropini v obliki injekcij so visoko prečiščena oblika naravnih ali sintetičnih gonadotropinov. Njihovo apliciranje, vbrizgavanje v telo spodbudi rast foliklov v jajčnikih. Tudi zdravila z gonadotropini se aplicirajo subkutano (podkožno) z majhno, kratko iglo. Teh zdravil ni mogoče jemati peroralno, saj bi prebavni sistem te beljakovinske hormone uničil.
Komplikacije, do katerih lahko pride med terapijo z gonadotropini oz. antagonisti GnRH, so vrsta zdravil, ki vplivajo na gonadotropine (FSH, LH, prolaktin) in spolne hormone. Uporabljajo se v različne namene - za zdravljenje neplodnosti oz. Antagonisti GnRH se v postopkih OBMP uporabljajo za preprečevanje prezgodnjega porasta LH hormona. Antagonisti GnRH uspešno konkurirajo molekulam endogenega GnRH za vezavo na receptorje na adenohipofizi, kar vodi do takojšnje blokade izločanja gonadotropinov. Delujejo takoj in ne povzročijo začetne močne stimulacije, zato jih je mogoče uporabiti v zdravljenju med aktivno stimulacijo jajčnikov. Uporablja se jih krajši čas.
Stop injekcija je zdravilo, ki vsebuje β-hCG oz. Poleg stop injekcije na osnovi β-hCG se lahko uporabi tudi agonist GnRH. Namen »stop injekcije« je dokončna dozoritev jajčnih celic pred punkcijo oz. jajčeca ob aplikaciji STOP injekcije pričnejo delitev (mejoza). Cilj tega procesa je, da se zmanjša število kromosomov iz 46 na 23. STOP injekcija predstavlja zaključek stimulacije jajčnikov. Aplicira se jo subkutano (podkožno), ko ima večina foliklov v jajčnikih premer 15 mm in več oz. ko večji folikli dosežejo velikosti med 18 in 22 mm.
Progesteron je steroidni hormon, ki spada v skupino hormonov, imenovanih progestogeni. Izloča ga rumeno telesce (lat. corpus luteum), začasna endokrina žleza, ki ga žensko telo proizvede v jajčniku po nastopu ovulacije. Glavna naloga progesterona je, da pripravi sluznico maternice na sprejem, ugnezitev zarodka, umirja maternico. V IVF postopkih pa določena zdravila vplivajo na delovanje jajčnikov in posledično tudi na proizvodnjo progesterona. Zato je potrebna dodatna, nadomestna progesteronska terapija, ki jo ženska prejme v obliki vaginalet oz. vaginalnih gelov. S progesteronsko terapijo ženska običajno prične en dan po punkciji jajčnih celic in jo jemlje najmanj do krvnega testa.
Nekatere klinike ginekologi svetujejo jemanje progesteronskih terapij vse do 12. IVF oziroma umetna oploditev. IVF je ena najučinkovitejših metod zdravljenja neplodnosti. Kljub temu uspešnost postopka ni enaka pri vseh parih. Uspešnost IVF se običajno izraža kot delež nosečnosti ali rojstev na posamezen postopek. Eden najpomembnejših dejavnikov uspešnosti postopka IVF je starost ženske: pri ženskah do približno 35 let so možnosti za uspešno zanositev praviloma višje; starejše kot 40 let, manjše možnosti.
Na izid postopkov vplivajo tudi vzroki za neplodnost, življenjski slog obeh partnerjev (kajenje, uživanje alkohola…), prekomerna telesna teža in drugi dejavniki. Postopek običajno traja 4-6 tednov, od začetka stimulacije jajčnikov do prenosa zarodkov. Večplodna nosečnost se smatra kot pomemben zaplet postopkov IVF, zato si z elektivnim prenosom enega zarodka prizadevamo zmanjšati tveganje za večplodne nosečnosti. Prenos dveh zarodkov pa poveča možnost večplodne nosečnosti.
Zaradi hormonskih injekcij, ki jih uporabljamo za spodbujanje jajčnikov, so jajčniki večji kot običajno. To lahko občutite kot nelagodje in občutek napetosti v trebuhu. Blage bolečine lahko občutite tudi med postopkom odvzema jajčnih celic (t.i. punkcije). Pri tem postopku za lajšanje bolečin uporabljamo lokalno anestezijo ali analgosedacijo. IVF je relativno varen postopek z zelo majhno verjetnostjo za zaplete. Možni zapleti vključujejo sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS), večplodno nosečnost, krvavitev ali okužbo po odvzemu jajčnih celic.
V našem centru IVF izvajamo do dopolnjenega 45. leta starosti ženske. V primeru, da na osnovi izidov predhodnih postopkov IVF ugotovimo, da z nadaljnjimi postopki ni pričakovati uspešnosti, lahko z zdravljenjem zaključimo že pred 45. letom. Seveda. Pri moški neplodnosti embriolog izvede postopek ICSI (intracitoplazemska injekcija semenčice v jajčno celico) in tako omogoči oploditev jajčnih celic.
Če ste imeli postopek IVF, v katerem ste prejemali hormonske injekcije za spodbujanje jajčnikov, nov postopek izvedemo po 2 do 3 menstruacijah (2 do 3 meseca). Dokler si aplicirate injekcije in hodite na folikulometrije, bolniške ne potrebujete. Bolniški stalež predpišemo od dneva punkcije do prenosa in nato do testa nosečnosti. Prenos zarodkov je naslednji korak; na dan prenosa sta prisotna oba partnerja. Postopek prenosa je podoben običajnemu ginekološkemu pregledu z odvzemom brisa materničnega vratu in ni boleč. Po prenosu se lahko takoj ravnamo normalno; priporočila vključujejo izogibanje savnam, bazenom in prekomerni telesni aktivnosti za približno 7-10 dni, razen če zdravnik svetuje drugače.
Najpogostejši zapleti vključujejo krvavitev ali krvav izcedek, rjavkast izcedek ter morebitno večplodno nosečnost. Večplodnost poskušamo zmanjšati z omejitvijo števila prenosov na največ dva zarodka, pri čemer se odločimo individualno glede na kriterije. Prenos zarodkov ne izvedemo, kadar v postopku IVF ne pridobimo zarodkov, jajčnih celic ali spermijev.
Informativni pregled vključuje dodatne vidike: zaradi strahov in čustvenih izzivov se pogosto pojavljajo različne skrbi. Strahove je normalno razsojati ali racionalizirati; avtogeni trening, podpora bližnjih in posvet z zdravstvenim timom lahko pomagajo pri soočanju. Zdravljenje neplodnosti je pogosto dolgotojen in čustveno naporen proces, uporabniki pa pogosto iščejo podporo v skupnostih ali forumih, kjer delijo izkušnje in vprašanja.
Praktični deli, ki jih pogosto vključijo na klinikah, so: treba je izvesti krvne preiskave (FSH, LH, TSH, prolaktin in AMH) v 3.-5. dan menstrualnega cikla; pričnejo se z jemanjem kontracepcijskih tablet, nato sledijo ultrazvoki in krvni testi; punkcija jajčnikov je možna v določenem časovnem oknu po STOP injekciji; zorenje jajčnih celic se sproža s pomočjo STOP injekcije; po punkciji sledi gnojenje in izbor zarodkov za prenos; po prenosu sledi razmerje med časom in testom nosečnosti.
IVF ali postopek zunajtelesne oploditve je vrsta zdravljenja neplodnosti. Kako poteka, kakšna je metoda, kakšni so rezultati in vse ostalo o tej vrsti zdravljenja izveste v nadaljevanju. Kaj je IVF? Oploditev in vitro (IVF) je tehnika asistirane reprodukcije, pri kateri se sperma in jajčece oplodita zunaj človeškega telesa, zarodek pa se prenese v maternico. Namen je povečati možnosti za uspešno nosečnost, vendar dolgoročni učinki niso popolnoma poznani. Kljub temu mnogi pari izberejo ta postopek, saj so možnosti za nosečnost povečane v primerjavi z naravnim tokom ali drugimi metodami.