Pri dojenčkih v starosti približno osmih mesečev lahko opazimo nenadno spremembo. Prej dobrovoljnega in nasmejanega dojenčka se loteva strah pred neznanci, nekakšna previdnost pred osebami, ki jih ne pozna in strah pred odhodom znane osebe, ki zanj skrbi, npr. mame. Strah pred ločitvijo se pojavi že okoli petega meseca starosti, ko začnejo nekateri dojenčki kazati prve znake previdnosti pred tujimi osebami. Večina dojenčkov začne kazati znake strahu nekje med osmim mesecem ter letom in pol, seveda pa obstajajo med dojenčki tudi razlike. V tem času se močno navežejo na enega od skrbnikov (največkrat je to mama), jočejo ob njenem odhodu, se je oklepajo, oprijemajo, starejši se plazijo za njo in ji sledijo, ponoči pa se zbujajo in jo kličejo. Najboljše se potolažijo v njenem objemu. Ločitveni strah je znak otrokove navezanosti na starša, zato je otroka ob doživljanju strahu pred ločitvijo potrebno potolažiti, mu s tem dati občutek varnosti in podkrepiti njegovo zdravo navezanost na starša. Prek igre: npr. Ustvarjanje manjših ločitev: npr. Zagotoviti postopno in nevsiljivo približevanje neznanih oseb: starši naj o neznancih govorijo pozitivno, neznanec naj nekaj časa počaka, preden se približa dojenčku. Uporaba tolažilnega predmeta: nekateri otroci se dobro potolažijo ob uporabi posebne manjše mehke igrače/odejice, ki na otroka deluje tolažilno in jim pomaga premagati najhujše trenutke tesnobe. Ta predmet se imenuje tudi t. i. prehodni predmet, saj služi lažjemu premagovanju prehoda med navezanostjo na starše in ločitvijo od njih. Pri izbiri tolažilnega predmeta naj bodo starši pozorni na varnost (tveganje za zadušitev). Uporabiti varstvo dojenčku poznanih in zanesljivih ljudi: kadar morajo starši po nujnih opravkih, naj se za kratkotrajno varstvo dogovorijo z osebo, ki jo dojenček dobro pozna, se v njegovi družbi dobro počuti. Hkrati naj bo to oseba, ki je topla in odzivna in bo v času odsotnosti staršev za dojenčka lepo poskrbela. Od otroka se je potrebno pred odhodom posloviti: otroku, četudi je še dojenček, je potrebno najaviti odhod in mu razložiti kaj se bo dogajalo v času, ko ga bo čuval nekdo drug. Četudi je npr. dojenček še majhen, naj starši ne odidejo neopaženo. Ko je otrok že starejši - malček, naj ga starši izpostavijo čim več različnim družabnim izkušnjam, pri katerih naj bodo navzoči in naj ga nežno spodbujajo, da naj gre in se igra, četudi ste tam.
🔥 Danes odprlo že 172 bralcev
Kdaj se pojavlja strah pred neznanimi osebami?
Novorojenček še ne ve, kdo je tujec, uživa v objemih, nasmehih in redkokdaj razlikuje objem mame, očeta ali sosede. S tremi meseci dojenček gleda na svet okoli sebe že drugače in lahko razlikuje obraz starša in nekoga, ki ga ni še nikoli videl. Večina malčkov občuti strah pred neznanimi ljudmi približno pri sedmih, osmih mesecih. Nekateri dojenčki so občutljivejši in se odzovejo burno že, ko vidijo nekoga, medtem ko se drugi ustrašijo šele takrat, ko se jim kdo približa ali jih dotakne. Dojenčki, ki so navajeni na pogoste obiske, tudi lažje sprejemajo neznane obraze, zato običajno ta faza pri njih traja zelo kratko.
Ali je strah pred neznanci normalen pojav?
Strah pred neznanimi osebami je popolnoma normalen pojav in se običajno pojavi povsem nepričakovano in naenkrat. Dojenček se kar naenkrat ustraši neznanca, obrne glavo in se krčevito drži mame ali očeta. Včasih se dojenček boji tudi osebe, ki jo je že prej videl, pa tudi bližnjih ljudi (babice, dedka, soseda), ki jih ni videl dva, tri tedne. Običajno ta strah izgine sam od sebe, tako kot se je tudi pojavil, ker ga dojenček enostavno preraste.
Zakaj se moj dojenček kar naenkrat boji ljudi?
Nekateri znanstveniki te močne reakcije dojenčka pojasnjujejo s tem, da dojenček dejansko kaže strah šele takrat, ko je sposoben primerjati nekoga, ki ga pozna ali prepozna, z nekom, ki mu je neznan, oziroma ga ne prepozna. Bolj ko malček raste, bolj razlikuje znane obraze od neznanih in vse več občuti strah do tistih, ki jih ne prepozna. V enem trenutku (okoli osmega meseca) strah doživi vrhunec, zatem pa postopoma izginja. Prav tako obstajajo tudi znanstveniki, ki trdijo, da se dojenček ustraši neznanih ljudi zaradi tega, ker tujce doživljajo kot potencialno grožnjo, občutijo nevarnost in ogroženost. Kljub različnim teorijam ni točno pojasnjeno, zakaj se pojavlja strah, niti se ne da predvideti, kako se bo dojenček nanj odzval.
Nasveti staršem
Ko so v bližini neznane osebe, bodite vedno blizu dojenčka, ker se lahko zgodi, da bo otrokova reakcija zelo močna, še posebej, če starši niso poleg njega. Takoj potolažite dojenčka in nikar ne vztrajajte pri spoznavanju, ker lahko to samo še dodatno poslabša situacijo. Dojenčku pokažite, da so novi ljudje dobronamerni. Ko prisrčno in z nasmehom pozdravite in če je vaš glas umirjen, se bo dojenček manj bal, vendar imejte v mislih, da včasih to ni dobra rešitev, še posebej, če je vaš otrok preobčutljiv. Svetujte družbi, da naj previdno pristopijo k dojenčku in naj se ga ne dotikajo. Potem bodite pozorni na njegove reakcije.
Kakšni strahovi se pojavljajo pri dojenčkih?
Dojenčki v prvi polovici prvega leta le redko doživljajo čustvo strahu. Strah doživljajo le v situacijah, ko zaznajo nenadne in močne dražljaje v okolju, npr. hrup, ropot, prižiganje in ugašanje luči. V drugi polovici prvega leta starosti, strahovi postajajo pogostejši. Dojenčki so v tem obdobju bolj zadržani, strah jih postane, ko zagledajo za njih nekaj novega, npr. igračo ali obraz. Ko se začnejo samostojno gibati po prostoru, se začnejo bati globine. Strah pred globino dojenčka obvaruje pred nevarnostjo padca oziroma poškodbe. Pogost strah v tem obdobju je strah pred zdravnikom.
Separacijska anksioznost: ključni razvojni izziv prvega leta
Posebnost v obdobju razvoja strahu pri dojenčkih je t.i. separacijska anksioznost ali strah pred ločitvijo, ki se začne pojavljati okoli sedmega meseca starosti. Igrica "ku-ku" odraža to stopnjo. Separacijska anksioznost je normalna in prehodna razvojna faza, ki običajno nastopi okrog sedmega meseca in se zmanjšuje med 13. in 15. mesecem starosti, izzveni pa s psihološkim rojstvom okoli 3-4 let. V tem obdobju otrok potrebuje mamo kot varno bazo, od katere se lahko postopoma oddaljuje in raziskuje svet.
Kako pomagati otroku pri premagovanju strahu?
Ključno je, da otrok čuti varnost in podporo s strani staršev. V prvi polovici prvega leta je ta podpora predvsem od mame, kasneje pa od obeh staršev. Ker se otrok pogosto boji nepričakovanih situacij, ga je potrebno pripraviti na situacijo, da ne pride do presenečenja. To pomeni, da starši otroka na primer pripravijo na močan zvok ali se z njim pogovorijo o tem, kaj bo na obisku pri zdravniku naredil zdravnik. Zlasti pri majhnem otroku je pomembno, da se lahko obrne na mamo v vseh težavah ali situacijah, ki pri njem vzbujajo strah. To ne pomeni, da ga moramo v vsem odobravati, temveč da mu nudimo empatijo in razumevanje. Če se otrok močno naveže na enega skrbnika, jokajoč ob njenem odhodu, se je oklepajoč in jo kliče ponoči, je pomembno, da ga potolažimo in mu damo občutek varnosti. To krepi njegovo zdravo navezanost na starša.
Pristopi k premagovanju strahu in anksioznosti
- Ustvarjanje manjših ločitev: postopno navajanje na krajše ločitve (npr. oče prevzame skrb za nekaj ur).
- Postopno približevanje neznanih oseb: pozitiven govor o neznancih, neznanec počaka, preden se približa.
- Uporaba tolažilnega predmeta: prehodni predmet, ki otroka spominja na dom, varnost in udobje (varnostni problem).
- Varstvo znanih in zanesljivih ljudi: kadar morajo starši oditi, naj bo otrok v družbi znane osebe.
- Poslovitev od otroka: najaviti odhod in razložiti, kaj bo v času oskrbe; ne odhajati neopaženo.
Vzroki za neintegrirane reflekse in zgodnji stres
V zgodnji fazi razvoja (0-4 mesece po porodu) otrok še nima razvitejših možganskih struktur. Morojev refleks je izraz prvega odziva na grožnjo. Ob tem se sproščajo stresni hormoni; mišice so napete; srčni utrip se poveča. Pomanjkljiva integracija teh refleksov lahko vodi do kroničnega stresa in prisilja otrokovo nevrološko razvojno pot v primitivni način preživetja. Vzroki za neintegrirane primarne reflekse vključujejo travmatični porod, stres v nosečnosti, fizične okoliščine in druge dogodke kasneje v življenju.
Vpliv prefrontalnega korteksa in pomen gibanja
Prefrontalni korteks se razvije do približno osmega leta starosti; gibanje ustvarja povezave v možganih in podpira uravnoteženo čustveno regulacijo ter integracijo primitivnih refleksov. Nevro-zrcaljenje: otroci kopirajo čustveno stanje staršev, zato je pomembno, da starši skrbijo za lastno čustveno ravnovesje. MNRI metode in vsakodnevne prakse vključujejo stimulacijo stopal, dlani in oči ter kratke dnevne vaje za boljše počutje otroka.
Anksioznost pri otrocih: prepoznavanje in odziv
Anksioznost pri otrocih je pogosta težava, ki jo starši pogosto spregledajo ali napačno razlagajo. Gre za pretirano in nepotrebno zaskrbljenost, strah in negotovost, ki vpliva na vsakdanje življenje. Znaki vključujejo fizične simptome (glavobol, trebuh), vedenjske spremembe (izogibanje situacijam, razdražljivost) ter težave v spanju. Najpogostejše oblike anksioznosti so splošna, socialna, separacijska in specifične fobije. Poudarek je na tem, da starši ustvarijo varno, prilagodljivo okolje ter spodbujajo odprto komunikacijo.
Kaj starši lahko storijo?
- Aktivno poslušanje brez prekinjanja; potrpežljivo ponavljanje ključnih misli otroka.
- Ohraniti mirnost - otroci zaznavajo starševsko razpoloženje.
- Poimenovati občutke: “vidim, da si zaskrbljen”.
- Uvedba rutin: predvidljivost daje občutek varnosti.
- Učenje sprostitvenih tehnik: globoko dihanje, risanje, tiha glasba, topla kopalnica.
- Postopoma izpostavljati otroka situacijam, ki jih manj balijo; ne preliti.
- Ne rešujmo vsega namesto otroka; spodbudimo rešitve in neodvisnost.
Ko poiskati pomoč
Če anksioznost ne popusti s pomočjo domačih ukrepov ali vpliva na šolsko uspešnost, družinsko življenje ali socialne stike, je čas poiskati strokovno pomoč. Znaki nujne pomoči vključujejo zavrnitev šole, dolgotrajne težave s spanjem, izolacijo in brezupne občutke. Prvi korak je posvet z osebnim zdravnikom ali šolskim svetovalcem; sledijo napotki k otroškemu psihologu ali terapevtu. Pomembno je vključiti vec staršev v proces obravnave, saj so lastni občutki lahko vzrok ali posrednik anksioznosti otrok.