Zanositev po splavu: fizični in čustveni vidiki, priporočila in pričakovanja

Splav je izkušnja, ki žensko zaznamuje globlje, kot si večina ljudi predstavlja. Ne glede na to, ali je bil spontan ali medicinsko sprožen, ne pomeni le izgube nosečnosti, temveč pogosto tudi izgubo občutka varnosti. Kar je bilo še včeraj samoumevno, danes ni več. Telo, ki mu je prej zaupala, se nenadoma zdi nepredvidljivo.

Ko minejo prvi dnevi in tedni, ko se telo fizično začne pobirati, se pogosto šele zares začne notranji proces. Okolica gre naprej. Zdravniški pregledi so zaključeni. A v ženski ostanejo vprašanja, ki nimajo takojšnjih odgovorov. Veliko žensk po splavu doživlja občutke, o katerih se redko odkrito govori. Žalost, praznina, jeza in strah se pogosto prepletajo.

Posebej boleč je trenutek, ko se pojavi želja po novi nosečnosti, hkrati pa močan strah pred ponovitvijo izgube. Ta notranji konflikt je izčrpavajoč. Pomembno je razumeti, da takšno doživljanje ni znak šibkosti. Je normalen odziv na izgubo. Psihologi poudarjajo, da splav pogosto sproži proces žalovanja, tudi če nosečnost ni bila dolga.

Fizična možnost zanositve po splavu

Z medicinskega vidika se telo po splavu pogosto obnovi presenetljivo hitro. Ovulacija se lahko pojavi že dva do štiri tedne po splavu, kar pomeni, da je zanositev teoretično možna že v prvem ciklu. Po splavu se hormonsko ravnovesje v telesu hitro vzpostavi, menstrualni ciklus pa se lahko vrne že v naslednjem mesecu. To pomeni, da je ženska teoretično sposobna zanosa že takoj po naslednji menstruaciji.

Vendar pa telo in psiha ne delujeta vedno usklajeno. Čeprav je telo fizično pripravljeno, je živčni sistem pogosto še v stanju povečane pozornosti. Po izgubi se telo “uči”, da nosečnost pomeni tudi tveganje. Zato ni nič nenavadnega, če zanositev ne pride takoj, čeprav so vsi izvidi v redu. To ne pomeni, da telo ne zmore.

Kaj kažejo klinične študije in statistika

Velike klinične študije kažejo, da ima večina žensk po enem spontanem splavu zelo dobro prognozo za prihodnje nosečnosti. Približno 85 do 90 odstotkov žensk po enem splavu kasneje zanosi in donosi zdravega otroka. Raziskave kažejo tudi, da se zanositev pogosto zgodi relativno hitro. Okoli 60 do 65 odstotkov žensk zanosi v prvih šestih mesecih po splavu, več kot 75 odstotkov pa v enem letu.

Pomembno je poudariti še eno ključno dejstvo: en spontani splav sam po sebi ne pomeni zmanjšane plodnosti. V več kot polovici primerov je vzrok spontanega splava kromosomska nepravilnost, ki ni združljiva z nadaljnjim razvojem nosečnosti. To ni posledica življenjskega sloga, stresa, telesne aktivnosti ali “napake” ženske.

Kdaj je varno oziroma priporočljivo ponovno poskušati zanositi?

Čas ponovnega poskusa zanositve po splavu je različen in odvisen od tega, koliko je bil star plod ter kako je splav potekal. V nekaterih primerih par lahko poskusi zanositi že takoj v naslednjem menstrualnem ciklu, kdaj pa je boljše počakati vsaj dva ali tri, da se maternična sluznica obnovi in telo pripravi na novo nosečnost.

Ginekologi običajno svetujejo, da je potrebno počakati vsaj tri mesece, preden ponovno zanositvijo. Pred leti je bila meja višja, 6 mesecev. Pomembno je, da poslušate svoje telo in svoje čustvene potrebe, saj preuranjena odločitev o novi nosečnosti lahko povzroči dodatni stres.

Glede na najnovejšo študijo ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje pa naj bi po spontanem splavu v zgodnji nosečnosti ravno zanositev znotraj teh treh mesecev dejansko povečala možnosti za uspešnejšo nosečnost. "Glede na dobljene rezultate lahko ženske, ki poskušajo zanositi v obdobju teh treh mesecev po spontanem splavu, zanosijo hitreje, predvsem bolj hitro od žensk, ki s ponovno nosečnostjo odlašajo tri mesece in več," je povedal avtor raziskave dr. Enrique Schisterman.

Strokovnjaki so preučili tudi podatke raziskave o vplivu nižje doze aspirina, opravljene na vzorcu več kot tisoč žensk. Približno tri četrtine teh žensk je poskušalo ponovno zanositi po splavu v zgodnji nosečnosti v obdobju treh mesecev in kar 69 odstotkov zanositev je bilo uspešnih. Na drugi strani pa je uspešno zanosila samo polovica žensk, ki so na ponovno nosečnost čakale več kot tri in manj kot šest mesecev. Raziskava je pokazala še, da ni večjega tveganja za zaplete v nosečnosti, če ženska po splavu zanosi prej kot v treh mesecih.

Praktična priporočila po splavu

• Seks ni priporočljiv dva tedna po splavu, da preprečite okužbo. Po splavu se spolne odnose odsvetuje za najmanj 2-3 tedne.
• Pijte veliko vode in uživajte uravnoteženo prehrano z veliko polnozrnatimi izdelki, sadjem in zelenjavo. Zmanjšajte vnos kofeina.
• Ostanite aktivni z zmerno vadbo; zdravnik lahko priporoči vaje, kot so hoja, tek, plavanje, joga in pilates, vendar se izogibajte kontaktnim športom ali dejavnostim z visokim tveganjem padcev.
• Držati se pravil zdravega življenja: prenehanje kajenja, abstinenca od alkohola ali drog, dodajanje vitaminov in mineralov po priporočilu zdravnika.
• Če ste imeli abrazijo ali evakuacijo maternice, upoštevajte navodila zdravnika glede počitka in sledenja morebitnim simptomom okužbe ali dolgotrajne krvavitve.

Kdaj po splavu obiskati zdravnika in kakšne preiskave so na voljo

Ženske morajo obiskati zdravnika, ko doživijo ponavljajočo se izgubo nosečnosti. Diagnosticiranje splava lahko vključuje preverjanje odprtosti materničnega vratu, ultrazvok in kvantitativno meritev serumskega β-hCG, s katero se običajno tudi izključuje zunajmaternične nosečnosti in ugotavlja odsotnost oz. prisotnost ostankov nosečnosti v maternici.

V primeru ponavljajočih se izgub nosečnosti je potrebno dodatno, podrobnejše testiranje, da se ugotovi vzrok. Takšne preiskave lahko vključujejo:

• Krvne teste - ocenjujejo težave s hormoni ali imunskim sistemom.
• Genetske teste (kariotipizacija) - iščejo genetske razlike pri obeh partnerjih.
• Ultrazvok (transvaginalno ali abdominalno) - pregled maternice, jajčnikov in jajcevodov.
• Histerosalpingografija (HSG) in sonohisterogram - slikanje in pregled notranjosti maternice in jajcevodov.
• Histeroskopija ali laparoskopija pri sumu na strukturne nepravilnosti maternice.

Vzroki splava in ponavljajočih se splavov

Večina spontanih splavov se zgodi, ko se plod ne razvija po pričakovanjih. V približno 50 odstotkih primerov so težave z otrokovimi kromosomi odgovorne za zgodnjo izgubo nosečnosti. Večina teh kromosomskih težav nastane po naključju, ko se zarodek deli in raste, čeprav s staranjem žensk postane to pogostejše.

Včasih zdravstvene težave, vključno s slabo nadzorovano sladkorno boleznijo ali težavami z maternico, lahko povzročijo spontani splav. Izolirani spontani splavi so lahko posledica okužb z nekaterimi virusi - predvsem citomegalovirus, herpesvirus, parvovirus in virus rdečk. Ponavljajoče spontane splave lahko povzročajo različne genske in kromosomske nepravilnosti, okvare lutealne faze, motnje na ravni imunskega sistema (avtoimunska obolenja) in nepravilnosti maternice (npr. fibroidi, adhezije).

V približno 8 do 20 odstotkih primerov se potrjena nosečnost konča s spontaním splavom. Predvideno tveganje za spontani splav v prihodnji nosečnosti po tem, ko je ženska imela en spontan splav, je približno 20 odstotkov.

Čustvena priprava, žalovanje in nasveti za partnerje

Po izgubi se žensko počustveno stanje lahko zelo razlikuje. Nekatere mame takoj po splavu začutijo težo dejanja in si kmalu poiščejo pomoč. Za večino žensk pa je travma splava zakopana ne le mesece, ampak leta po njem. Krivda, ki jo mama občuti po splavu, jo lahko žene v željo po ponovni zanositvi. Mama si želi ponovno vzpostaviti okoliščine, ki so jo privedle do splava v upanju, da se bo tokrat odločila drugače in bo otroka obdržala.

Ponovna nosečnost kot način reševanja travme prvega splava ni prava pot. Mama z izkušnjo splava ima pravico do žalovanja za svojim otrokom. Del žalovanja je tudi obžalovanje splava, a žalovanje vključuje mnogo več. Šele potem, ko je mama sprejela izgubo, si dovolila žalovati in se srečati z vsemi temi občutki, ki jih je smrt prinesla, je pripravljena na novega otroka.

Ženska, ki je doživela izgubo, rabi svoj čas za žalovanje pa tudi za fizično okrevanje. Morda bo potrebovala le ramo za objem ali uho za poslušanje ter nekoga, ki bo tam zanjo, brez nasvetov in vzbujanja občutka krivde. Čeprav ženske ne morejo storiti ničesar, da bi preprečile spontaní splav, se lahko same odločijo za zdrav način življenja in se po potrebi pogovorijo z licenciranim terapevtom, ki jim lahko pomaga pri krmarjenju s čustvi, ki jih čutijo.

Kdaj iskati pomoč in kako ravnati po ponavljajočih se splavih

Ženske morajo obiskati zdravnika, ko doživijo ponavljajočo se izgubo nosečnosti. Ko so razlogi za spontani splav določeni, lahko zdravljenje osnovnega vzroka ženskam pomaga zanositi in ostati noseča. Če se torej splavi ponavljajo, je smiselno opraviti vsaj eno od preiskav, in sicer bolj natančen vaginalni UZ, histeroskopijo, laparoskopijo, HSG, hormonske, genetske in imunološke preiskave.

V določenih primerih se par v primeru ponavljajočih splavov napoti na oploditev z biomedicinsko pomočjo; uspeh v tem primeru je odvisen od razloga za ponavljajoče splave. Nekatere klinike za umetno oploditev sicer dajejo garancijo na uspeh in obljubljajo 100 % uspešno zanositev. Kljub temu pa lahko pride do komplikacij tekom nosečnosti, ki se konča s splavom.

Kako ravnati, če želite ponovno poskusiti zanositi

1. Pustita si čas in prostor za žalovanje. Ko začutiš, da lahko narediš korak naprej, naredi en korak, ne teči maratona k novi nosečnosti.
2. O svojih morebitnih stiskah govori z ljudmi, ki ti znajo pomagati, ne le z ljudmi, ki te imajo radi.
3. Naredite zdravstveni pregled pri ginekologu in po potrebi opravite priporočene preiskave.
4. Upoštevajte priporočila glede počitka po morebitni abraziji in pazite na znake okužbe ali daljše krvavitve.
5. Če po splavu mine nekaj mesecev in nosečnosti ni, se obrnite na zdravnika - stres dokazano vpliva na reproduktivne hormone.

Pomembne misli za ženske po splavu

Če si po splavu na poti do ponovne zanositve, je pomembno, da veš nekaj zelo preprostega, a bistvenega: tvoje telo ni pokvarjeno. Veliko žensk, ki imajo danes običajno nosečnost ali že držijo svojega otroka v naročju, je nekoč doživelo isto izgubo. Tudi one niso vedele, kako se bo končalo. Upanje po izgubi ni naivnost. Je pogum.

Najpomembneje je, da ženska slabe izkušnje ne ‘vleče’ naprej. Spomin na nerojenega otročka bo verjetno vedno ostal in vedno bo vsaj malce boleč, vendar je hkrati pomembno, da vas ta slaba izkušnja ne zaznamuje in omejuje, predvsem pa, da zanjo ne krivite sebe.

tags: #nosecnost #po #prekinitvi #nosecnosti