Separacijska anksioznost pri dojenčku: simptomi, vzroki in praktični nasveti za starše

Sloves, ki pri otrocih spominja na dolino solz, je v zgodnji starosti povsem običajno. Ločitvena tesnoba ali separacijska anksioznost ni nov pojav, čeprav imajo lahko nekateri starši ravno takšen občutek. Je povsem normalen del otrokovega razvoja, ki pa lahko povzroča preglavice.

Kdaj se separacijska anksioznost pojavi in kako poteka razvoj

Če so zadovoljene vse otrokove potrebe, dojenčki do 6. meseca starosti odhod staršev doživijo brez večjih težav. Med četrtim in sedmim mesecem otrokove starosti se pri otrocih razvija t.i. stalnost objekta: razumejo, da osebe in stvari obstajajo, tudi če so izven vidnega polja. Dojenčki ugotavljajo, da četudi mame, očeta ali bratca ne vidijo, to ne pomeni, da jih ni več. Še vedno pa ne razumejo, kako deluje čas in ne vedo, da se bo mama kmalu vrnila.

Že pri 3 mesecih starosti se pri dojenčkih pojavi previdnost v situacijah, v katerih so prisotni elementi novosti, nepoznani dejavniki. Že štirimesečni dojenčki se manjkrat nasmehnejo neznanim ljudem kot lastni materi. Po drugi strani pa jih novo vendarle zanima. Pri približno 9. mesecih se pri dojenčkih pojavi pravi dobesedni strah kot takojšnja negativna reakcija na neznan dražljaj, na primer na obraz neznanega človeka.

Otroci v tej starosti še ne razumejo, da je starš odšel v sosednjo sobo ali pa samo za vogal in da bo v trenutku spet nazaj. Otroci od 8. meseca pa do enega leta so že bolj neodvisni, vendar pa so lahko v tem obdobju še vseeno negotovi, ko gre za ločitev od staršev. Zato se ravno v tem obdobju pri otrocih pogosteje razvije ločitvena tesnoba, ki se pojavlja z opaznim nemirom ob starševem odhodu.

Prvi znaki separacijske tesnobe se lahko pojavijo tudi kasneje, okoli 18. meseca pa do 2. leta in pol, spet drugi otroci pa se s tem nikoli ne srečajo. Trajanja ločitvene tesnobe ni mogoče točno določiti, je pa odvisno od več dejavnikov, predvsem od otrokovega značaja in temperamenta ter reakcij staršev. V skrajnih primerih lahko traja od zgodnjega otroštva pa do prvih let osnovne šole.

Znaki in simptomi pri dojenčkih in malčkih

Pri dojenčkih v starosti približno osem mesecev lahko opazimo nenadno spremembo. Prej dobrovoljen in nasmejan dojenček se loteva strah pred neznanci, nekakšna previdnost pred osebami, ki jih ne pozna in strah pred odhodom znane osebe, ki zanj skrbi, npr. mame. Strah pred ločitvijo se pojavi že okoli petega meseca starosti, ko začnejo nekateri dojenčki kazati prve znake previdnosti pred tujimi osebami.

• Jok, kričanje, močno vznemirjenje ob odhodu starša;
• prileganje, sledenje staršu, starejši se plazijo za njim in ga kličejo;
• težave s spanjem, prebavnimi pritožbami ali izgubo apetita v času ločitve;
• ponavljajoče nočne more o ločitvi pri starejših dojenčkih in malčkih;
• občutno večja negotovost ob prisotnosti neznanih oseb ali v novih okoljih.

Ločitvena tesnoba se loči od vsakdanjih občutkov, ki jih otroci doživljajo v trenutkih, ko ne želijo, da bi starši odšli. Takšni običajni občutki se lahko odpravijo s preusmeritvijo na druge aktivnosti, ki vzbudijo otrokovo pozornost. Ločitvena tesnoba je naporna za otroke, pa tudi starše, ki lahko ob tem doživljajo različna čustva.

Kdaj je ločitvena tesnoba normalna in kdaj poiskati pomoč

Separacijska anksioznost je normalna razvojna faza pri dojenčkih in majhnih otrocih. Večina otrok že ob vstopu v vrtec zmore brez hujših stisk ali kriz prenesti vsakodnevno nekajurno ločitev od matere; navadno je potrebno krajše obdobje prilagajanja. Ločitvena tesnoba običajno izzveni v nekaj dneh do nekaj tednih, ko otrok spozna, da je ločitev od staršev nekaj normalnega in da se starš vedno vrne.

Kadar pa to emocionalno stanje ostaja v poznem otroštvu, mladostništvu ali celo v odraslosti, separacijsko anksioznost povezujemo s patološkim odnosom do sebe in do drugih. Ločitvena tesnoba lahko preraste v separacijsko anksiozno motnjo, in to predvsem takrat, ko se intenzivna ločitvena tesnoba nadaljuje še v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju. Ta motnja se izrazi pri približno 4 % otrok v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju.

Na kaj moramo biti pozorni? Glavne razlike med ločitveno tesnobo in ločitveno tesnobno motnjo se kažejo v intenzivnosti strahu; o motnji pa lahko govorimo predvsem takrat, ko ti strahovi preprečujejo običajne dejavnosti. Takšni otroci se lahko močno vznemirijo že ob misli, da bi bili ločeni od staršev, izogibajo se druženju z vrstniki in igri, lahko se celo pritožujejo, da se ne počutijo dobro. Poleg tega se pri njih pogosto pojavlja strah, da se bo z njihovimi starši zgodilo nekaj strašnega, kar bi lahko privedlo do trajne ločitve (npr. da bi mamo nekdo ugrabil, da bi izginila, umrla).

Možni fizični in vedenjski znaki, ki zahtevajo pozornost

• težave s spanjem, nespečnost ali nočne more;
• fizični simptomi kot glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost ali bruhanje v času ločitve;
• močne napadi jeze, panični napadi ali zadihanost;
• izogibanje vrtec, šoli ali drugim običajnim dejavnostim;
• dolgotrajno ohranjanje zelo intenzivne tesnobe, ki ovira vsakdanje funkcioniranje.

Vzroki in rizični dejavniki

Vzroki ločitvene anksiozne motnje vključujejo spremembo okolja (npr. selitev v novo hišo, vstop v šolo ali varstvo), stresne situacije (npr. izguba bližnje osebe, daljše odsotnosti starša) ter družinsko zgodovino anksioznosti. Separacijska anksioznost ima tako genetski kot socialni izvor; določeni posamezniki imajo prirojeno nagnjenost k večji anksioznosti, drugi so kopije svojih anksioznih ali anksioznost vzbujajočih staršev, tretji pa so kombinacije obojega.

Kadar imajo pretirano zaščitniški starši sami težave z ločitvijo od otroka, utegnejo ta strah prenesti tudi nanj, z neustreznim odzivanjem na otrokove resnične potrebe pa ga tudi močno utrdijo. Na razvoj motnje vplivajo tudi zgodnje in dolgotrajne ločitve od staršev, njihova pogosta odsotnost zaradi delovnih obveznosti in nekateri drugi dejavniki, ki motijo konstantnost in stabilnost otrokovega okolja, kot so pogoste selitve.

Praktični nasveti za starše: kako postopati pred odhodom in v času ločitve

Pomembno je, da bi otroci razumeli, da tudi če odidete, se boste na koncu vedno vrnili. Ločiti se od otroka za nekaj ur ni preprosto ne prvič in niti tretjič. Načrtujte. Zelo pomembno je, da odhod od otroka načrtujete. Če se le da, otroka v kritični starosti od 8. do 12. meseca ne puščajte v jaslih ali pri varuški. Če je mogoče, za varstvo raje prosite svoje najbližje sorodnike ali najboljšo prijateljico.

Od otroka ne odhajajte niti takrat, ko je lačen, utrujen ali nemiren. Če je mogoče, odhod od doma načrtujte po počitku ali hranjenju. Ravno tako ne poskušajte oditi na skrivaj ali neopazno, saj lahko to tesnobo še poglobi. Tako kot otrok, se morate tudi vi navaditi na to, da otrok ne bo vedno poleg vas.

Povadite odhod. Otroka začnite na odhod že prej pripravljati tako, da ga seznanite z novimi ljudmi in okoljem. Načrtujete, da boste otroka pustili pri sorodnikih ali varuški? Obiščite jih ali pa jih povabite k sebi domov, da bo otrok lahko z njimi preživel nekaj časa. Če ste otroka vpisali v jasli ali vrtec, imejte v tem času nekaj skupnih obiskov. Preprosto povadite ločitev in naredite vse, da bi se otrok lahko postopoma navadil na čas, preživet brez vas.

Dovolite mu, da od doma vzame najljubšo igračo, blazino ali odejico. Ustvarite ritual, med katerim se prijetno in ljubeznivo poslovite. Ostanite mirni in dosledni. Ostanite mirni in izražajte ljubezen in zaupanje. Zagotovite mu, da se boste vrnili in določite čas, za to pa uporabite način, ki ga bo otrok razumel (na primer po kosilu, po večerji in podobno). Držite svojo obljubo in se resnično vrnite takrat, ko ste obljubili.

Dodatne strategije pri lajšanju tesnobe

• Pomembno je postopno izpostavljanje: krajši obiski pri varuški, postopno podaljševanje časa v vrtcu ali pri varuhu;
• Uporaba t. i. prehodnega predmeta (najljubša igrača, odejica), ki nudi tolažbo in občutek varnosti;
• Ne poskušajte razširjati ločitvenih izkušenj, ko je otrok lačen, utrujen ali bolan;
• Izogibanje skrivnim odhodom - napoved odhoda in kratko, dosledno slovo sta boljša;
• Če otrok gre v vrtec, imejte nekaj skupnih obiskov in omogočite srečanja z vzgojiteljico v sproščenem okolju;
• Staršem svetujemo, da ne eskalirajo lastnih čustev - otroci zelo hitro zaznajo napetost in jo lahko posnemajo.

Kdaj je potreben strokovni poseg

Običajna ločitvena tesnoba se lahko v nekaterih primerih prevesi v ločitveno tesnobno motnjo, ki ni več normalna razvojna stopnja, temveč resnejša težava. Če opazite, da otrokovo stanje preprečuje običajne dejavnosti (izogibanje šoli ali vrtcu, kronične fizične pritožbe ob ločitvi, intenziven strah pred katastrofo, dolgotrajna nespečnost), je priporočljivo, da obiščete pediatra. Po izključitvi drugih zdravstvenih težav vam bo pediater priporočil obisk otroškega psihiatra ali otroškega psihologa.

Obravnava ločitvene anksioznosti poteka predvsem svetovalno oziroma psihoterapevtsko. V sami terapiji so zelo pomembni cilji, ki naslavljajo spremembo vedenja. V začetku je zelo pomembna ustrezna psihoedukacija, tako za otroka kot tudi za njegove starše. Kognitivno-vedenjska terapija je oblika psihoterapije, ki najbolje deluje pri ljudeh z ločitveno anksiozno motnjo; v tej terapiji se uporabljajo tehnike kot izpostavljanje, modelno učenje, miselno preokvirjanje in druge znanstveno preverjene metode.

Podpora staršem: čustva, doslednost in lastni pristop

Ločitvena tesnoba otrok zna pri starših sprožiti negativna čustva in občutke. Po eni strani se lahko starši počutijo prijetno, saj je njihov otrok nanje končno navezan tako kot oni nanj. Veliko bolj pogosto pa občutijo krivdo zaradi tega, ker si želijo nekaj časa zase ali pa dajejo prednost delu pred skrbjo za otroka. Čas, ko starši od otroka ločeni, je za starše izjemno zahteven, saj je bil do sedaj otrok popolnoma odvisen le od njihove prisotnosti in nege.

Zaupajte svojim instinktom in sledite svojim občutkom. Menite, da je pravi čas, da otroka za trenutek pustite z nekom drugim, čeprav kaže znake ločitvene tesnobe? Pozorni bodite na znake, ki bi kazali na to, da otrok tudi kljub vašemu največjemu trudu ločitve ne doživlja po pričakovanjih. Če se otrok brani iti v vrtec, ko pa pride tja je videti zadovoljen, gre pogosto za separacijski strah in ne nujno za klinično motnjo.

Koristi varne navezanosti in dolgoročni pomen

Za zdrav razvoj otroka je ključna ustrezna podpora njegovih stvarnih potreb na različnih razvojnih področjih. Dijete, ki razvije siguren stil privrženosti s skrbnikom, je zavesten, da bo ta oseba v trenutkih stiske in joka ustrezno odzivna. To gradi občutek varnosti in omogoči otroku, da postopoma pridobiva samostojnost. Če je proces ponotranjanja varnega odnosa iz nekega razloga moten ali nezadovoljen, to lahko vodi do težav v nadaljnjem čustvenem in socialnem razvoju.

Kaj lahko starši naredijo zdaj

1. Načrtujte odhode in jih ne spreminjajte brez nujnih razlogov.
2. Uvedite rituale slovesov, ki dajejo jasen signal in občutek predvidljivosti.
3. Postopoma navajajte otroka na nove osebe in okolja s krajšimi obiski in igrami vnaprej.
4. Uporabite tolažilni predmet in zagotovite, da je otrok spočit in nahranjen pred odhodom.
5. Poiščite strokovno pomoč, če tesnoba vztraja in ovira vsakdanje funkcioniranje.

Če opazite katerega od omenjenih simptomov ali sumite, da ima vaš otrok separacijsko anksiozno motnjo, obiščite pediatra. Zgodnja diagnoza in zdravljenje lahko preprečita zaplete in napredovanje stanja.

tags: #separacijska #anksioznost #pri #dojencku