Simona Semenič je celostna gledališka ustvarjalka (dramatičarka, performerka, producentka, pedagoginja, pisateljica in tudi dramaturginja). Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija.
Simona Semenič (1975) je slovenska pisateljica in gledališka ustvarjalka. Njena besedila so bila doslej prevedena v dvajset jezikov ter uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA in na Bližnjem vzhodu. Je dobitnica treh Grumovih nagrad za besedila 24ur, 5fantkov.si in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije, leta 2018 je prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 nagrado Modra ptica za otroški roman, leta 2022 pa Cankarjevo nagrado za najboljšo izvirno knjigo preteklega leta s področij pripovedništva, lirike, dramatike ali esejistike.
Osebna izpoved in javno deljenje izkušenj
V tej osebnoizpovedni seriji monologov se Simona Semenič na izpoveden način dotakne svojih travm, predvsem spopadanja z epilepsijo. Semenič v njej razgrinja oseben življenjski boj skozi posebno obliko odrskega izpraševanja, v katerem je občinstvo močno vtkano v uprizoritveno zasnovo. Performans kot sam ne more obstajati brez poslušalcev. Semenič namreč v svoje delo brezpogojno vpeljuje prejemnika umetniškega dela, ga postavi v svoje čevlje s tem, da ga direktno ogovarja ali pa mu besedilo izroči v glasno branje. Tako gledalec lažje oblikuje empatijo do avtorice, saj s tem postane del performansa in zatorej del njenega sveta. Semenič mu omogoči, da bolj jasno ugleda njeno vizuro sveta in preko tega njen kritičen pogled na dogajanje v njem.
Izkušnje z materinstvom in intimnost v delu
Vsakodnevna privatna bipolitika je faktor številka dve in označuje Semeničino vokalizacijo njene osebne pozicije v svetu. V današnji svet je umeščena kot dramatičarka, srečna mati dveh otrok, epileptičarka ter samozaposlena v kulturi. Vse to se v njenem delu zrcali ne le skozi avtobiografske motive, temveč tudi skozi karakterizacijo dramskih likov. Le-ti so iskreni, živi in delujejo pristno, ker so v jedru prepleti z nasprotujočimi tegobami. Kompleksnost Semeničinega prekrivanja med samorefleksijo in argumentiranim aktualnim pogledom na družbo je v abonmaju ponazorila predstava »S*S«.
Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so 9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem) in Drugič (2014). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini.
Abonma Simona Semenič in širši programski kontekst
V tokratnem Teatru v eter obravnavamo ne le eno predstavo, temveč kar celoten abonma, in sicer Abonma Simona Semenič. V produkciji Mesta Žensk in Nove Pošte sta ga zasnovala Teja Reba in Janez Janša, kot koproducenti pa so sodelovali Bunker, Kulturno društvo Integrali, Slovenski gledališki inštitut in AGRFT. Abonma je bil sestavljen iz okrogle mize o uprizarjanju nove dramatike, performansov »Jaz, žrtev« in »drugič«, predstave »S*S«, premiere Semeničinega teksta »jerebika, štrudelj, ples pa še kaj« ter na drugi strani bolj teoretskega dela, ki je zaobjemal simpozij »Vsak cuka svojo delicijo«, pogovore in predavanje Alje Lobnik z naslovom »Ima u tome nešto lepo«.
Od performansov v njeni režiji se abonma razteza vse do premiere bolj teksta kot predstave »jerebika, štrudelj, ples pa še kaj«, v kateri je bilo besedilo v celoti projicirano na zadnjo stran dvorane. Pozicija Simone Semenič je ostra, cinična, predvsem pa kritična do trenutnega sveta ter hkrati tudi do same sebe. Vsa ta načela so se kristalno zrcalila skozi celoten abonma. Njen duh je prežemal vsak abonmajski dogodek, velikokrat pa je bila prisotna tudi fizično. Abonma zato ni bil o Simoni Semenič.
Reakcije javnosti in polemike
Spletne nakladače je razvnel repost devet let stare fotografije, na kateri Semenič pozira ovita v slovensko zastavo z izrezanim grbom. Predstava »S*S« pa je dala prostor diskusiji in replikam, ki jih je sprožila podelitev nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič. Mimogrede lahko omenimo, da jim je možnost občudovanja te slike hvaležno omogočila tudi Mestna galerija Ljubljana v okviru razstave Prrrrrrr, ki je bila na ogled vse do začetka septembra letošnjega leta.
Debata okoli Semeničinega dela se je osredotočila na vprašanje, ali je uporaba nacionalnih simbolov v umetniške namene žalitev ali legitimna oblika izražanja v demokratični družbi. Nekateri so poudarjali, da je takšno dejanje nespoštljivo do države in njenih simbolov, medtem ko so drugi zagovarjali načelo svobodnega izražanja, ki naj bi v demokratičnih državah imelo prednost pred zaščito nacionalnih simbolov. V abonma so bila vpletena tudi predavanja o pomenu Semeničinega dela, dramatike in ustvarjanja, hkrati pa je bila organizirana tudi okrogla miza O uprizarjanju nove dramatike. Z okroglo mizo pa so v abonmaju dali prostor tudi mladim ustvarjalcev, da o svoji poziciji javno debatirajo in izpostavijo perečo pozicijo neuprizarjanja slovenske dramatike.
Kritika, odgovornost in svoboda izražanja
Kritiki pogosto izpostavljajo, da taki performansi, kot je uporaba zastave, niso umetnost, ampak žalitev državnih simbolov in neprimerno izpostavljanje telesa. Vprašanje financiranja tovrstnih projektov iz javnih sredstev je prav tako predmet kritik, saj nekateri menijo, da bi moral biti denar davkoplačevalcev uporabljen za bolj tradicionalne in sprejemljive oblike umetnosti. Pesnik Tone Kuntner je ob tem izrazil razočaranje in dejal: "Ta svet je tako izrojen, smo del tega izrojenega sveta." Njegovo mnenje odraža širše zgražanje nekaterih posameznikov in skupin, ki menijo, da država nagrajuje "dekadenco".
Po drugi strani pa zagovorniki omenjenih praks poudarjajo, da je umetnost pogosto provokativna in da njena vloga ni le v lepoti ali prijetnosti, temveč tudi v izzivanju, spodbujanju razmišljanja in preiskovanju novih področij. Vrednotenje umetnosti in njene meje ostaja ključno vprašanje: kdo in po kakšnih kriterijih odloča o tem, kaj je umetnost in kaj ne? Podelitev Prešernovih nagrad, ki so v preteklosti pripadale eminentnim slovenskim ustvarjalcem, danes vključuje tudi dela, ki izzivajo ustaljene norme. To kaže na premik v dojemanju umetniških vrednot in odpiranje prostora za nove, morda manj konvencionalne oblike izražanja.
Semenič kot učiteljica in gojiteljica mlade dramatike
Semenič je bila kot ustanoviteljica »Pregleja« pobudnica platforme za novo dramatiko, hkrati pa je v lanskem letu v okviru festivala dramske pisave Vzkrik vodila tudi dramsko delavnico. S tem Semenič ni le najvidnejša slovenska dramatičarka sodobne dramatike, temveč tudi zaščitnica in gojiteljica zdajšnje mlade dramatike. Abonma si je za iztočnico postavil dramski opus dramatičarke Simone Semenič kot sodobno prelomnico v slovenski dramatiki in Simono Semenič kot gojiteljico slovenske dramske pisave, performerko in navsezadnje človeka v današnjem svetu.
Izbor nagrajenih in nominiranih del
| Naslov | Vloga / nagrada |
|---|---|
| 24ur | Grumova nagrada |
| 5fantkov.si | Grumova nagrada |
| Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije | Grumova nagrada |
| me slišiš, tri drame | zbirka; spremna beseda Nika Leskovšek |
| Različni performansi (Jaz, žrtev; Drugič) | Uprizoritve, del avtoetobiografskega opusa |
Etika deljenja osebnih izkušenj in javna odgovornost
V svojih zapisih in javnih nastopih Semenič razmišlja tudi o odgovornosti, ki jo nosijo tisti, ki javno delijo svoje izkušnje. V enem izmed razmislekov je zapisala dvome o tem, ali imamo pravico javno izrekati stvari, ki lahko škodujejo drugim, ter o tem, ali zmoremo nositi odgovornost za posledice naših besed in dejanj. Ta vprašanja so relevantna pri vsem, kar v javnem prostoru nastopa kot intimno in avtobiografsko: javno izrečeno ali zapisano se ne da vzeti nazaj, zato je presoja posledic in odgovornosti ključna.
Semeničina pozicija v sodobni umetnosti
Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zlasti za vso zgodovino praks body arta. Njeno samouprizarjanje je telesno, vendar je to telesno naseljeno v jeziku, jezik nas nagovori telesno. Pisava se levi skozi telo. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja - recimo besedilo kot prostorska instalacija.
Semenič je od nastanka leta 2005 do leta 2013 vodila iniciativo Preglej, od leta 2007 do leta 2010 je vodila društvo Gledališče Glej, od leta 2006 pa vodi tudi Kulturno društvo Integrali. Izkušnje ima tudi z vodenjem delavnic dramskega pisanja, saj je v zadnjih desetih letih vodila veliko število delavnic tako doma kot tudi v tujini.
Ključne značilnosti njenega ustvarjanja
- Avtobiografski, izpovedni ton in neposredna vključenost publike.
- Prekrivanje intime in politične kritike v tem, kar avtorica imenuje vsakodnevna privatna bipolitika.
- Interdisciplinarnost: dramsko besedilo, performans, instalacija, projekcija besedila.
- Aktivno mentorstvo in podpora mladi dramatiki preko iniciativ in delavnic.
Vrednotenje njenega opusa je zato potrebno postaviti v širši kontekst: njena prisotnost na odru in v javnem prostoru ni zgolj provokacija, temveč del sistematičnega dela s tekstom, telesom in publiko, hkrati pa vključuje odgovornost in razmislek o posledicah javnega nastopanja.