Splav in ponovna zanositev po splavu: vodnik, odgovori in nasveti

Obstajata dve metodi umetne prekinitve nosečnosti. Obe sta varni in ju krije zdravstveno zavarovanje. Če razmišljaš o splavu, imaš mogoče več vprašanj. Tu smo, da ti na ta vprašanja odgovorimo.

Kaj je umetna prekinitev nosečnosti in ali vpliva na plodnost?

Umetna prekinitev nosečnosti je tvoja odločitev. O svojem telesu lahko odločaš sama, ne glede na osebne okoliščine. »Oba načina sta varna in učinkovita, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni boljši, razlikujeta pa se v postopku izvedbe. Splav je varen. Z izjemo redkih resnejših zapletov splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti, in tudi ne vpliva na splošno zdravje. Splav ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav. Prav tako ne povzroča neplodnosti.

Kdo krije stroške in kje se opravi postopek?

Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo obvezno zdravstveno zavarovanje. V redkih primerih, ko v Sloveniji živeča oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek umetne prekinitve nosečnosti se od primera do primera lahko precej razlikuje, saj je odvisen od trajanja nosečnosti, načina prekinitve, vrste anestezije, trajanja bolnišničnega bivanja ipd..

Postopek: medicinski (z zdravili) in kirurški splav

V primeru želje po prekinitvi nosečnosti v zgodnjem ali poznem stadiju najpogosteje uporabljamo metodo splava z zdravili. Metoda je izjemno učinkovita. Danes za umetno prekinitev nosečnosti uporabljamo učinkovini mifepriston in mizoprostol. Na postopek splava se moraš naročiti, s sabo pa vzameš zdravstveno kartico in podatek o krvni skupini. Ob sprejemu te pregleda ginekologinja. Po pregledu prejmeš tabletko mifepristona, ki jo zaužiješ v ambulanti ali doma. Nato greš lahko domov.

Drugi del prekinitve nosečnosti se opravi v bolnišnici zjutraj čez dva dni (v roku 36-48 ur) po zaužitju tablete mifepristona. Zdravstveno osebje v nožnico vstavi tableti mizoprostola, nato preživiš od štiri do šest ur v bolnišnici na opazovanju. Zdravila sprožijo krče maternice ter krvavitev. Morebitne bolečine blažijo s protibolečinskimi zdravili. Med štiriurnim opazovanjem splavi 60-70 % nosečnic, preostale pa splavijo po odpustu iz bolnišnice doma.

Stranski učinki, ki so zelo redki, so lahko slabost, zaprtje, bruhanje, driska, občutek napihnjenosti, izpuščaj na koži. Krvavitve, ki se pojavijo, so običajno tako močne kot menstruacija, v približno petih odstotkih pa močnejše. Še sedem dni lahko pričakuješ menstruaciji podobno krvavitev, potem pa še približno pet dni rjavega izcedka. Zdravniki po posegu v povprečju priporočajo še do pet dni bolniškega dopusta in počitka. Ta metoda se opravlja na željo nosečnice do dopolnjenega 10.

Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici. Nosečnost prekine tako, da razširi kanal materničnega vratu in nato vsebino maternične votline posesa z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, ginekologinja to opravi s posebnim instrumentom (kireto) v kratkotrajni splošni anesteziji. Med posegom ne čutiš bolečine. Poseg je hiter, traja približno 15 minut, in varen, a kot pri vsakem kirurškem posegu pri njem obstaja majhna možnost zapletov (poškodbe maternice in materničnega vratu, okužbe). Če poseg poteka brez zapletov, lahko v spremstvu bolnišnico zapustiš že nekaj ur po posegu.

Ob odpustu te ginekologinja seznani s potekom posega in ti da ustrezna navodila. Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga. Ob bolečini lahko vzameš sredstva za lajšanje bolečin (npr. Lekadol, Panadol). Priporočljiva je kontrola pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne.

Neuspešen splav in nadaljnji koraki

V sicer redkih primerih, da umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetuje spolne odnose, težje fizično delo, kopanje in uporabo tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.

Spontani splav: razlage vzrokov in pogostost

Spontani splav je izguba otročka (čeprav se mu uradno v prvih tednih še ne reče tako) in se lahko zgodi iz različnih razlogov in na različni razvojni stopnji. Ne glede na to, ali je splav načrtovan ali ne, navadno pusti v nas vsaj nekaj vprašanj, notranjih dilem in mnogokrat tudi celo paleto čustev, ki jih je potrebno predelati. Med znanimi razlogi je zagotovo najbolj pogosta genetska napaka zarodka, večinoma naključna. Genetska okvara pojasni 40% spontanih splavov. Pogosto se tudi ne razvije zarodek, zlasti pri spontanih splavih pred osmim tednom nosečnosti. Med pogostejšimi vzroki so tudi antifosfolipidni sindrom ter nezadostno delovanje rumenega telesca (kar vodi v relativno pomanjkanje progesterona, za nosečnost zelo pomembnega hormona). Med znane vzroke prištevamo sladkorno bolezen nosečnice ali pa miome maternice.

V približno 50 odstotkih primerov so težave z otrokovimi kromosomi odgovorne za zgodnjo izgubo nosečnosti. Večina teh kromosomskih težav nastane po naključju, ko se zarodek deli in raste, čeprav s staranjem žensk postane to pogostejše. V približno 8 do 20 odstotkih primerov se potrjena nosečnost konča s spontanim splavom. Predvideno tveganje za spontani splav v prihodnji nosečnosti po tem, ko je ženska imela en spontani splav, je približno 20 odstotkov.

Kdaj so potrebne dodatne preiskave pri ponavljajočih spontanih splavih?

V primeru ponavljajočih spontanih splavov je potrebno dodatno, podrobnejše testiranje, da se ugotovi vzrok. Obstaja veliko vzrokov, zakaj se plod ne obdrži. Nekateri od najbolj pogostih razlogov so prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice (na primer maternična pregrada), hormonske nepravilnosti, bolezni ščitnice ali sladkorna bolezen, genetske ali kromosomske nepravilnosti, infekcije, izpostavljenost škodljivim dejavnikom iz okolja ter avtoimune zavrnitvene reakcije. V določenih primerih, se par v primeru ponavljajočih splavov, napoti na oploditev z biomedicinsko pomočjo, je pa uspeh v tem primeru odvisen od razloga za ponavljajoče splave.

Ko so razlogi za spontani splav določeni, lahko zdravljenje osnovnega vzroka ženskam pomaga zanositi in ostati noseča. Pomagajo lahko posebni testi. Krvni testi - zdravniki ocenijo vzorec ženske krvi, da odkrijejo težave s hormoni ali imunskim sistemom. Genetski testi (kariotipizacija) - zdravniki iščejo genetske razlike pri obeh partnerjih, ki lahko vplivajo na kromosome v času spočetja. Ultrazvok (transvaginalno ali abdominalno) - z ultrazvokom pregledamo maternico, jajčnike in jajcevode. Odkrijejo lahko težave z maternico, vključno s fibroidi v maternični votlini. Histerosalpingografija je rentgenski postopek, s katerim zdravniki pregledajo notranjost maternice in jajcevodov. Sonohisterogram je postopek, s katerim pregledamo notranjost maternice.

Kaj vpliva na tveganje za spontan splav in kaj lahko narediš sama?

Se vam zdi, da je danes več primerov spontanih splavov v primerjavi z 10, 30 ali 50 let nazaj? Primerjava s podatki iz preteklosti ni možna, saj je pred dvajsetimi leti bila ginekologija nekoliko drugačna: bilo je več umetnih splavov, v 80. letih celo 50%. Domačih testov za nosečnost je bilo manj in so bili še nezanesljivi. Ultrazvočnih preiskav je bilo manj. Danes več žensk uporablja kontracepcijo, redkeje zanosi in nosečnost tudi časovno bolj načrtuje. Na voljo so tudi zelo natančni domači testi za nosečnost. Po drugi strani je povprečna starost nosečnic narasla, kar pomeni, da se ženske kasneje odločajo za družino. Ravno starost pa je eden poglavitnih dejavnikov tveganja za spontani splav: pri tridesetletnici je jajčece že 30 let zaustavljeno pri delitvi kromosomov, zato po 35. letu vsako leto prinaša dodatno tveganje za kromosomske napake.

Opustitev kajenja in alkohola ter zdrav življenjski slog lahko preprečita marsikakšen spontani splav. Ženske se lahko psihično spopadejo s spontanim splavom tako, da se posvetujejo z licenciranim terapevtom, ki jim lahko pomaga pri krmarjenju s čustvi, ki jih čutijo. Prav tako jih lahko naučijo načinov, kako se lahko spopadajo s svojimi čustvi. Vzemite si čas za fizično in čustveno ozdravitev po spontanem splavu. Pijte veliko vode in uživajte uravnoteženo prehrano z veliko polnozrnatimi izdelki, sadjem in zelenjavo. Zmanjšajte njihov vnos kofeina. Ostanite aktivni tako, da vsak teden zmerno telovadite vsaj 150 minut. Pri vseh spremembah življenjskega sloga morajo ženske paziti tudi na svoj duševno zdravje ker je normalno, da med nosečnostjo po spontanem splavu občutijo vrsto čustev.

Kdaj ponovno zanositi po splavu: priporočila in raziskave

Čas ponovnega poskusa zanositve po splavu je različen in odvisen od tega, koliko je bil star plod ter kako je splav potekal. V nekaterih primerih par lahko poskusi zanositi že takoj v naslednjem menstrualnem ciklu, kdaj pa je boljše počakati vsaj dva ali tri, da se maternična sluznica obnovi in telo pripravi na novo nosečnost. O tem, koliko časa je smiselno počakati, se je dobro pogovoriti z izbranim ginekologom.

Najnovejše raziskave razkrivajo, da po spontanem splavu ni potrebno tri mesece odlagati s ponovno zanositvijo. Po spontanem splavi lahko ponovno zanositev načrtujeta takoj. Po spontanem splavu ginekologi običajno svetujejo, da je potrebno počakati vsaj tri mesece, preden ponovno zanositvijo. Glede na najnovejšo študijo ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje, ki je bila objavljena v reviji Obstetrics & Gynecology (Porodništvo in ginekologija), pa naj bi po spontanem splavu v zgodnji nosečnosti (pred 20 tednom) ravno zanositev znotraj teh treh mesecev dejansko povečala možnosti za uspešnejšo nosečnost.

»Glede na dobljene rezultate lahko ženske, ki poskušajo zanositi v obdobju teh treh mesecev po spontanem splavu, zanosijo hitreje, predvsem bolj hitro od žensk, ki s ponovno nosečnostjo odlašajo tri mesece in več,« je povedal avtor raziskave dr. Enrique Schisterman. Strokovnjaki so preučili tudi podatke raziskave o vplivu nižje doze aspirina, opravljene na vzorcu več kot tisoč žensk, ki so imele spontani splav. Približno tri četrtine teh žensk je poskušalo ponovno zanositi po splavu v zgodnji nosečnosti v obdobju treh mesecev in kar 69 odstotkov zanositev je bilo uspešnih. Na drugi strani pa je uspešno zanosila samo polovica žensk, ki so na ponovno nosečnost čakale več kot tri in manj kot šest mesecev. Hkrati so imele te ženske tudi večje možnosti, da se jim rodi živ otrok (50 %), v primerjavi z ženskami, ki so na ponovno zanositev čakale (36 %). Raziskava je pokazala še, da ni večjega tveganja za zaplete v nosečnosti, če ženska po splavu zanosi prej kot v treh mesecih.

Kljub temu, da strokovnjaki trdijo, da ni nobenega fizičnega razloga, da bi po spontanem splavu odlašali z zanositvijo, dejansko veliko parov po tej preizkušnji čustveno ni sposobna za novo nosečnost. Čeprav ženske ne morejo storiti ničesar, da bi preprečile spontan splav, se lahko same odločijo za zdrav način življenja. Do splava v 80% pride v prvih 12. tednih nosečnosti (prvo trimesečje). Osnovni vzrok v približno polovici primerov so kromosomske nepravilnosti.

Praktični nasveti po splavu: fizično in čustveno okrevanje

• Pustita si čas in prostor za žalovanje. Komentarje, ki ti/vama ne služijo, v smislu to je zelo pogosto ali saj sta še mlada, preslišita ali povejta, da jih ne potrebujeta, ker rabita svoj čas.
• Ko začutiš, da lahko narediš korak naprej, naredi en korak, ne teči maratona k novi nosečnosti. Tvoja telo in um, naj si opomoreta, saj predstavljata bazo in temelj za naslednjo zdravo nosečnost.
• O svojih morebitnih stiskah govori z ljudmi, ki ti znajo pomagati, ne le z ljudmi, ki te imajo radi.
• Žal se splava mnogokrat ne da preprečiti, zato stroga izolacija ali ležanje navadno nimata večjega smisla (razen, ko gre za rizično nosečnost in vam je svetovan strogi počitek).
• Držita se pravil zdravega življenja: prenehanje kajenja, abstinenca od alkohola ali drog, zdrava prehrana, dodajanje vitaminov in mineralov ter izogibanje stresu oz. učinkovito obvladovanje le-tega.

Kdaj obiskati zdravnika po splavu?

V primeru ponavljajočih spontanih splavov, je vsekakor nujno raziskati vzrok zanje. Če se torej splavi ponavljajo, je smiselno opraviti vsaj eno od preiskav, in sicer bolj natančen vaginalni UZ, histeroskopijo, laparoskopijo, HSG (slikanje maternice in jajcevodov), hormonske, genetske in imunološke preiskave. Ženske morajo obiskati zdravnika, ko doživijo ponavljajočo se izgubo nosečnosti. Zdravnika lahko prosijo za nasvet, ko se počutijo čustveno in fizično pripravljene na nosečnost.

Psihološka podpora in žalovanje

Splav je izkušnja, ki žensko zaznamuje globlje, kot si večina ljudi predstavlja. Ne glede na to, ali je bil spontan ali medicinsko sprožen, ne pomeni le izgube nosečnosti, temveč pogosto tudi izgubo občutka varnosti. Ko minejo prvi dnevi in tedni, ko se telo fizično začne pobirati, se pogosto šele zares začne notranji proces. Okolica gre naprej. Zdravniški pregledi so zaključeni. A v ženski ostanejo vprašanja, ki nimajo takojšnjih odgovorov. Veliko žensk po splavu doživlja občutke, o katerih se redko odkrito govori. Žalost, praznina, jeza in strah se pogosto prepletajo. Pomembno je razumeti, da takšno doživljanje ni znak šibkosti. Je normalen odziv na izgubo.

Psihologi poudarjajo, da splav pogosto sproži proces žalovanja, tudi če nosečnost ni bila dolga. Ko čustva postanejo pretežka, lahko pomaga pogled na dejstva. Velike klinične študije kažejo, da ima večina žensk po enem spontanem splavu zelo dobro prognozo za prihodnje nosečnosti. Približno 85 do 90 odstotkov žensk po enem splavu kasneje zanosi in donosi zdravega otroka. Raziskave kažejo tudi, da se zanositev pogosto zgodi relativno hitro. Okoli 60 do 65 odstotkov žensk zanosi v prvih šestih mesecih po splavu, več kot 75 odstotkov pa v enem letu.

Pogosta vprašanja iz prakse (iz pogovorov z ginekologi)

• Ali je smiselno počakati z naslednjo nosečnostjo? O tem, koliko časa je smiselno počakati, se je dobro pogovoriti z izbranim ginekologom. Nekateri ginekologi svetujejo počakati eno menstruacijo, drugi priporočajo tri mesece, najnovejše raziskave pa kažejo, da zanositev v treh mesecih po spontanem splavu lahko poveča možnosti za uspeh.
• Kdaj so potrebni dodatni testi po dveh ali treh zaporednih splavih? V praksi se, ob pretehtanju individualnih dejavnikov posamezne pacientke, ginekologi dostikrat odločijo za preiskave že po drugem spontanem splavu, še posebej pri patientkah, starejših od 35.
• A lahko zanosiš že po prvi menstruaciji? Če želiš, lahko tudi takoj ob prvi ovulaciji.
• Kaj pomeni visok β-hCG po splavu? Praviloma se ciklus ob prisotnem hCG nad ravnijo za nosečnost ne vzpostavi. Tako da z veliko verjetnostjo ugibamo, da je beta hCG zdaj pod normalno vrednostjo, saj vrednost pada z razpolovnim časom 2 do 3 dni.

Praktičen nasvet za pare, ki želijo ponovno zanositi

Menimo, da je pri zdravih parih, ob spolnih odnosih od 2 do 3-krat tedensko, v času enega leta zanositev mogoča pri 80%, v dveh letih pa 85-90%. Zanositev potrebuje tudi nekaj časa oz. potrpežljivosti. Če po splavu mine nekaj mesecev in nosečnosti ni, se lahko pojavi dodatna obremenitev. Vsak cikel postane vir napetosti, vsaka menstruacija razočaranje. Pomembno je vedeti, da stres dokazano vpliva na reproduktivne hormone. To ne pomeni, da si “sama kriva”. Pomeni, da telo deluje zaščitniško.

Ravnanje z zdravstvenimi ostanki in etične smernice

Gre za človeško tkivo s katerim se ravna spoštljivo. Prevzeti ga mora specializirano podjetje, ponavadi se ga kremira. Velikokrat potrebujemo tkivo za dodatne preiskave, npr. patološki pregled ali genetsko analizo. Uporaba zarodka za medicinske raziskave ni dovoljena brez soglasja pacientke, odstop drugim npr. farmacevtskim podjetjem pa je prepovedan. Če gre že za malo večje plode, se jih velikokrat pokoplje v skupnem grobu, npr.

Kdaj po splavu poiskati pomoč takoj

Prej se opravi pregled le, če se pojavi kaj netipičnega, kot bi bila npr. močnejša krvavitev, ki se v nekaj dneh ne bi ustavila, kakšno vnetje ipd. Seveda pa je možen tudi pregled na lastno pobudo oz. samoplačniški prej. Po neuspešni nosečnosti lahko do prve menstruacije traja od 4 do 6 tednov, včasih tudi še malo dlje in res je, da se na prvi pregled po splavu sistemsko naroča po prvi menstruaciji oziroma po 6 tednih, podobno kot po porodu.

Pomembne točke za pomiritev in odločanje

• Spomin na nerojenega otročka bo verjetno vedno ostal in vedno bo vsaj malce boleč, vendar je hkrati pomembno, da vas ta slaba izkušnja ne zaznamuje in omejuje, predvsem pa, da zanjo ne krivite sebe.
• Pomembno je, da ženska slabe izkušnje ne ‘vleče’ naprej. Splav je relativno pogost naravni pojav, ki v naravi večinoma služi preprečevanju rojstev močno okvarjenih potomcev.
• Šele potem, ko je mama sprejela izgubo, si dovolila žalovati in se srečati z vsemi temi občutki, je pripravljena na novega otroka. Otroka, ki ne bo nadomestek za izgubljenega, otrok, ki ga mama, obogatena z novimi spoznanji in novo močjo, lahko sprejme kot nov čudež, samostojnega in enkratnega otroka.

Če si ugotovila, da si noseča, nosečnost pa je neželena, se najprej naroči na pregled pri izbrani ginekologinji. V kolikor nisi opredeljena pri izbrani ginekologinji se oglasi v najbližji ginekološki ambulanti ter se posvetuj z zdravstvenim osebjem. Ginekologinja se bo s tabo pogovorila in z ultrazvočnim pregledom potrdila nosečnost. Izdala bo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti ter določitev krvne skupine (če je še nimaš) in po potrebi dodatne teste ter ti dala informacije, kako bo postopek potekal. Z napotnico se nato naročiš na postopek v katerikoli regijski bolnišnici. V kolikor gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, pa se moraš najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki se redno sestaja v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji.

tags: #splav #ponovna #zanositev