Tomaž Akvinski: pogled na človeški zarodek in vstajenje telesa

Vsi, ki smo kdaj študirali teologijo, vemo, da zapisi sv. Tomaža Akvinskega niso ravno lahko branje; gre za izredno zgoščena teološko-filozofska razmišljanja, ki vodijo do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Večkrat, tudi pozno v noč, smo se študentje spraševali, kaj od prebranega sploh razumemo. Zdelo se nam je, da so misli Akvinskega nekaj metrov nad nami, mi pa napenjamo svoj um do onemoglosti in skušamo nekaj od zapisanega »ujeti«.

Sveti Tomaž se je v Neaplju, kamor so ga poslali na študij filozofije, seznanil z dominikanskim redom in kljub hudemu nasprotovanju domačih vstopil k njim. Svoje ogromno znanje je nabiral še v Parizu in Kölnu, kjer je nanj odločilno vplival sv. Albert Veliki in Aristotelova filozofija. Njegov nauk označujemo z imenom tomizem.

Tomaževa mistična izkušnja in pomen njegovega pisanja

Sv. Tomaž je tri mesece pred svojo smrtjo doživel mistično izkušnjo Boga, ki ga je pretresla do dna njegove duše. Doumel je, da je vse, kar je dotlej zapisal o Bogu in veri, zgolj nesmiselna, neuporabna slama, ki je vredna sežiga. To nadnaravno razodetje ga je zaznamovala do te mere, da ni želel več pisati in kljub prošnjam prijateljev in kolegov ni dokončal svojega največjega dela, Teološke sume.

Tomaž nam je z izrekom, da jih sam vidi kot »kup slame«, zapustil veliko lekcijo: Boga se ne da ukalupiti niti v še tako dovršenem teološkem sistemu. Lahko se mu le približamo in »bivamo v senci njegovih peruti«. Enako je s človekom: lahko imamo o njem veliko podatkov, a to nikakor ne pomeni, da ga poznamo.

Duša, telo in vstajenje: temeljna vprašanja

Po Božjem načrtu človekova duša in telo nikoli ne bi smela biti ločena. Bog je človeka ustvaril kot enoto duše in telesa in če Adam ne bi grešil, bi bila ta enotnost ohranjena. Ločitev duše in telesa, ki se zgodi ob smrti, je torej posledica izvirnega greha. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl pot njuni vnovični združitvi.

Tako kot sta bila Jezusova duša in telo znova združena, ko je vstal od mrtvih, spremenjen in poveličan, tako bodo telesa in duše vseh spet združeni, ko bomo vstali, spremenjeni in poveličani. Telo, ki se mu bo naša duša pridružila, bo naše telo, torej isto telo, ki prav zdaj bere te besede, vendar bo hkrati tudi drugačno.

Ljudje imamo toliko vprašanj o vstajenju, a žal nam je Bog dal zelo malo odgovorov. Glede na to, kar uči Katekizem, vemo natanko pet stvari o vstajenju telesa: prvič, da bo "Bog ... sčasoma povrnil neuničljivo življenje našim telesom in jih združil z našimi dušami z močjo Jezusovega vstajenja", drugič, da bodo od mrtvih vstali "vsi ljudje, ki so umrli", tretjič, da "bodo vsi znova vstali v telesih, ki jih imajo sedaj", četrtič, da je naše vstajenje povezano z evharistijo, in petič, da se bo to vstajenje zgodilo "na zadnji dan" (KKK 997-1001).

Sv. Tomažovo razmišljanje o vstali telesih

Sveti Tomaž Akvinski je na podlagi del prvih cerkvenih očetov razvil najbolj podrobno razmišljanje Cerkve o tem, kakšna bodo naša telesa po vstajenju. Po mnenju Akvinskega bodo vsa vstala telesa imela tri skupne stvari: kakovost, identiteto in popolnost.

Kakovost

Kot prvo od teh značilnosti bomo obravnavali "kakovost". Sveti Tomaž pravi, da spol ne bo izginil v nebesih. Če imate v tem življenju moško telo, ga boste imeli tudi v naslednjem življenju. Podobno če imate žensko telo, bo ostalo žensko tudi v naslednjem življenju. Bog je človeka ustvaril kot moškega in žensko in tako bo tudi ostalo. Trdi tudi, da ne glede na to, v kateri starosti umremo, ali živimo devetindevetdeset let ali samo devet minut, bodo naša telesa vstala "v najbolj popolnem stanju svoje narave". To pomeni, da bodo naša obujena telesa na višku fizične moči, zdravja in lepote.

Identiteta

Druga skupna lastnost vseh vstalih teles, pravi Akvinski, je njihova "identiteta". To pomeni, da bo naše telo še vedno naše telo. Ista duša, ki jo imamo danes, bo znova združena z istim telesom (čeprav vstalim in poveličanim), ki ga imamo danes. To ne pomeni, da bomo videti tako, kot smo zdaj (ali kot smo bili v najboljših letih). Spomnimo se, da Jezusa po njegovem vstajenju tudi njegovi najbližji prijatelji niso vedno prepoznali. Tomaž Akvinski pravi, da bo enako veljalo za nas. Na srečo, dodaja, ker bomo v nebesih, ne bomo imeli istih težav kot apostoli pri prepoznavanju bližnjih in prijateljev. Bog bo poskrbel, da bomo naše babice in strice prepoznali na prvi pogled, ne glede na to, kako drugačna so njihova vstala telesa od tistih, ki se jih spominjamo.

Popolnost

To nas pripelje do tretje značilnosti naših prihodnjih teles: "popolnosti". Akvinski je verjel, da karkoli se zgodi z našimi telesi v tem življenju, bodo v naslednjem življenju cela in zdrava. Ljudje, ki so izgubili ude na zemlji, jih bodo imeli v nebesih. Ljudje, ki niso videli ali slišali, bodo v nebesih imeli vid in sluh.

Sposobnosti poveličanih teles

Vsa obujena telesa bodo imela enako naravo, kot so jo imela v življenju. Toda telesa odrešenih, vstalih v večno življenje z Bogom, bodo imela še štiri dodatne značilnosti.

1. Ne bodo podvržena trpljenju. Na podlagi besed svetega Pavla o vstalem telesu ("Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti", 1 Kor 15,42) svetnik pojasnjuje, da obujena telesa odrešenih ne morejo zboleti, občutiti bolečine, se postarati ali umreti. Ne bodo propadla in bodo popolnoma brez posledic bolezni, poškodb ali časa.
2. Subtilnost. To pomeni, da bo naša telesa, čeprav bodo ostala realna, materialna, prisotna v času in prostoru, zaznamovala tudi lahkotnost, ki jih bo naredila skoraj eterična. To ne pomeni, da se bodo lahko prebijala skozi zidove: to lahko stori le čudež. Vendar ne bodo nosila bremen, ki jih doživljamo v tem življenju. Imeli bomo tudi sposobnost, da v celoti predstavimo sebe, svoje misli, občutke in svoje celotno bitje drugim.
3. Sposobnost (moč). S tem misli, da bodo naši gibi odlično usklajeni in da bodo odlično izvajali piruete ali pa skoke čez visoke zgradbe, kot tudi to, da bomo lahko v trenutku izpolnili naše želje, se pojavili na želenem mestu ob želeni osebi. Če hočemo stati na zelenem travniku v nebesih, moramo na to samo pomisliti in že bomo tam.
4. Svetlost. Po eni strani to pomeni, da bodo naša telesa dobesedno svetleča telesa. Danielova knjiga pravi: "Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost," (Dan 12,3). Ta luč je svetost in v nebesih bodo vsi sveti. Svetost bo žarela iz nas; v nas se bo vnel ogenj Božje ljubezni, ki bo dobesedno poskrbel, da bomo žareli od lepote.

Milost, naravna postava in duhovno življenje

Milost je Božji dar. Če jo se prihvati, ona je sredstvo za sodelovanje v Božjem življenju. Sv. Tomaž Akvinski govori o milosti, kot tistem, kar priprema ljudi in jim pomaga v iskanju nadnaravnega cilja. Ljudem je potrebna milost da uzdignemo svoje naravne želje za dobrim do onih, ki teže nadnaravnim dobrim in pripravljajo svoje duše v odabiru tega.

Sv. Tomaž govori o milosti kot onemu, kar usavršava narav. Milost ne omejuje niti ne uniči narave, ampak jo nadgrajuje. Bog daje milost ljudem skozi cijeli njihov život. Ipak, ljudi morajo prihvatiti ono što Bog tako spremno i milostivo pruža.

Tomažev pogled na naravno postavo poudarja luč razuma, ki jo je v nas položil Bog: po njej spoznamo, kaj je treba storiti in česa se je treba izogibati. Ta luč ali postava je temelj moralnega vedenja in družbenega reda, ki zahteva, da se družbene vede in politične odločitve oblikujejo tako, da pospešujejo pristen človeški razvoj posameznikov in skupnosti.

Tomaževe duhovne modrosti in človekova poklicanost

• Globok odnos z Bogom: duhovno življenje pot, ki nas pripelje do skoraj izkustvenega poznavanja Boga; mistično življenje ni rezervirano le za izbrane, ampak vabilo vsem.
• Boga želi, da smo taki kot On: "Božji Sin, ki je želel, da smo deležni njegove božanskosti, je privzel našo naravo, da bi učlovečene ljudi naredil božanske!"
• Dati težo pravim stvarem: Tomaž nas uči, naj postavimo v pravilen red, kar v trenutnem in prihodnjem življenju res šteje - biti z Gospodom.
• Dobrodelnost in ljubezen: cilj in sredstvo; ljubezen nas dviguje k Bogu in je sad kontemplacije.
• Stremljenje vsakega človeka: kontemplacija v tem življenju prinaša že sad veselja in usmerja človeka k najvišjemu cilju - poznanju Boga.
• Veselje: človek v iskanju sreče išče Boga, ki je dokončno veselje.
• Vzvratna pot: človek ne more sam zapolniti razdalje med seboj in Bogom brez milosti; potrebno je sodelovanje z Božjo milostjo.
• Lepota ljubezni: Tomaz nas vodi v spoznavanje polnosti človeškega dostojanstva in lepote biti od Boga ljubljena bitja.

Sodobni izzivi: raziskave zarodkov podobnih struktur

Znanstveniki so v laboratoriju razvili človeškemu zarodku podobne strukture, ne da bi uporabili spermije, jajčne celice ali oploditev. Več laboratorijev po svetu je v začetku leta že objavilo študije, ki niso imele strokovne recenzije in v katerih so opisovali razvoj zgodnjim človeškim zarodkom podobnih struktur. Raziskovalci so izkoristili sposobnost zarodnih matičnih celic, ki se lahko razvijejo v katero koli vrsto tkiva ali celic. Izdelali so modele zarodkov, starih do 14 dni, kar je zakonska meja za laboratorijske raziskave na človeških zarodkih marsikje po svetu in čas, ko se začnejo razvijati organi, denimo možgani.

Na Weizmannovem inštitutu pravijo, da se njihovo delo razlikuje od dela drugih skupin, ker uporabljajo kemično spremenjene embrionalne matične celice, in ne gensko spremenjenih, ter izdelujejo modele, ki so bolj podobni pravim človeškim zarodkom. Tako raziskovalci kot znanstveniki, ki ne sodelujejo pri tej študiji, poudarjajo, da modelov ne bi smeli obravnavati kot človeške zarodke: »Imajo zelo podobno strukturo, ki pa ni identična razmeram v maternici.« Tudi stopnja uspešnosti pri ustvarjanju modelov je bila zelo nizka.

V raziskavi Weizmannovega inštituta modelov niso razvijali dlje kot 14 dni, raziskava ni vključevala prenosa modelov v človeško ali živalsko maternico. Nekateri znanstveniki so jo pozdravili kot impresiven napredek, ki bi lahko pomagal pri odkrivanju skrivnosti negotovih zgodnjih faz nosečnosti, ko najpogosteje pride do spontanega splava.

Etične in teološke implikacije za pogled sv. Tomaža

Ker sv. Tomaž Akvinski vidi človeka kot enoto telesa in duše, in ker zagovarja dostojanstvo vsake osebe, njegov pogled odpira globoka etična vprašanja glede statusa zarodka in zarodkom podobnih laboratorijskih struktur. V luči Tomaževe misli, po kateri je oseba »najodličnejša v celotnem stvarstvu« in je dar Božje ustvarjalnosti, zahteva vsakršno ravnanje z resničnim človeškim bitjem spoštovanje in zaščito njegovega dostojanstva.

Tomaževa zvestoba do razmerja med vero in razumom, ter njegovo prepričanje, da ni nasprotja med razodeto resnico in resnico, ki jo odkrivamo z razumom, nas kliče, naj znanstvene dosežke pretehtamo z etiko, ki izhaja iz luči naravne postave in kristjanove vere. Napredek v razumevanju zgodnjega razvoja človeškega življenja ima resne posledice za družbeno in moralno razpravo o tem, kaj pomeni biti človek, in kako zaščititi človeško dostojanstvo od njegove najzgodnejše oblike.

Praktična sporočila za vernika in raziskovalca

• Sv. Tomaž nas uči, da se Bog ne da ukalupiti: teologija in znanost morata ostati ponižni pred skrivnostjo.
• Milost in svoboda sodelujeta: človek mora sprejeti milost in svobodno sodelovati z njo v izpolnjevanju svojega cilja.
• Raziskave, zlasti tiste, ki se dotikajo začetka človeškega življenja, zahtevajo strokovno odgovornost in etično presojo, ki spoštuje naravno postavo in dostojanstvo osebe.
• V spopadu s kompleksnimi življenjskimi zgodbami ljudi je Tomažev poziv h ponižnosti aktualen: ne gre le za podatke, grafe ali teorije, ampak za resnična življenja, ki terjajo spoštovanje in sočutje.

Sv. Tomaž nas vabi k spoštovanju resnice, k spoštovanju človeka kot enote telesa in duše ter h krotkosti v soočenju z skrivnostjo rojstva, življenja in vstajenja. Njegova misel nas spodbuja, da znanost in etika hodita skupaj, vera pa razsvetljuje razum, da bi ljudje rasli v resnici in dostojanstvu.

tags: #tomaz #akvinski #in #cloveski #zarodek