Imate pravico do svobodne odločitve, ali boste nosečnost nadaljevali ali prekinili. Ta odločitev je del vaše človekove pravice do zasebnega življenja. Vaša pravica do zasebnega in družinskega življenja zajema pravico do svobodne izbire, ali boste postali starš.
Možnost splava je časovno omejena, zato je časovni dejavnik ključnega pomena. Potrebne zdravstvene preiskave je treba opraviti pravočasno, da se boste lahko nemudoma odločili, ali boste nosečnost prekinili. Preberite več o dostopu do informacij o reproduktivnem zdravju in dostopu do reproduktivnega zdravstvenega varstva.
Kaj vse razumemo pod pojmom splav?
V slovenščini uporabljamo isti izraz za dve vrsti prekinitve nosečnosti: spontani splav, za katerega se v angleščini uporablja pojem miscarriage, in umetni, dovoljeni ali želeni splav, angleško abortion. V obeh primerih o splavu govorimo do 22. tedna nosečnosti, pozneje o porodu mrtvorojenca. Spontani splav se zgodi, ko nosečnost ne poteka pravilno.
"Tudi če smo splav medicinsko sprožili, ker je plod odmrl ali se ni pravilno razvijal, govorimo o spontanem splavu," pojasni ginekologinja iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Nataša Tul Mandić. Spontanih splavov je precej več kot umetnih. "Statistike se med seboj precej razlikujejo, po nekaterih podatkih se 30 odstotkov nosečnosti konča s spontanim splavom, po drugih celo 50 odstotkov."
Spontani splav: vzroki, simptomi, vrste
Spontani splav je spontana izguba nosečnosti pred 20. tednom. Večina spontanih splavov se zgodi v prvem trimesečju in so pogosto posledica kromosomskih nepravilnosti v zarodku. Vzrok zgodnjega spontanega splava je kar v 70 % kromosomska napaka ploda.
Znaki in simptomi spontanega splava lahko vključujejo: vaginalno krvavitev, krče ali bolečine v trebuhu in izločanje tkiva ali strdkov iz nožnice. Če v nosečnosti občutite zgoraj omenjene simptome in znake, je potreben obisk pri ginekologu. Običajno je krvavitev pri spontanem splavu podobna malo močnejši menstruaciji; včasih pa se spontani splav lahko zaplete z obilno krvavitvijo iz maternice; takrat je nujno, da takoj in v spremstvu bližnjega obiščete zdravnika, saj lahko obilna krvavitev privede do šoka zaradi izgube krvi.
Vrste spontanih splavov so: popoln splav (maternica je prazna), zadržani splav (ginekolog ugotovi, da plodu srce ne bije več), grožnja splava (maternični vrat ostane zaprt, vendar krvavite in doživljate medenične krče), neizogiben splav (maternični vrat se začne odpirati), ponavljajoči se spontani splav (tri zaporedni spontani splavi).
Tveganja in dejavniki, ki povečujejo možnost spontanega splava
Dejavniki tveganja za spontani splav vključujejo: starost (večje tveganje pri starejših ženskah), zgodovina spontanih splavov, zdravstvena stanja matere (npr. neurejena sladkorna bolezen, bolezni ščitnice, avtoimunske bolezni), okužbe, anatomske nepravilnosti maternice, hormonske težave, dejavniki življenjskega sloga (kajenje, uživanje alkohola in drog) in motnje imunskega sistema.
Ni znanstvenih dokazov, da stres, vadba, spolni aktivnost ali dolgotrajna uporaba kontracepcijskih tablet povzročajo spontan splav. Ne glede na vašo situacijo je pomembno, da se ne krivite za spontan splav. Večina spontanih splavov nima nobene zveze z nečim, kar ste storili ali niste storili!
Preprečevanje in podpora
Kaj lahko storite za podporo zdravi nosečnosti: zdrava prehrana, redna zmerna telesna aktivnost, obvladovanje stresa z tehnikami sproščanja, izogibanje škodljivim navadam (kajenje, alkohol, droge), prednosečniško svetovanje, zadostne količine vitamina D in jemanje folne kisline pred in med nosečnostjo. Za uživanje vitamina D in primerno količino vnosa ter folne kisline se posvetujte s strokovnjakom.
Če ste imeli tri spontane splave zapored, se posvetujte s svojim ginekologom o izvedbi testov, da bi ugotovili osnovni vzrok. Če imate kronično bolezen, sodelujte s svojo zdravstveno ekipo, da jo obdržite pod nadzorom.
Umetni splav: razlogi, zakonodaja in dostop v Sloveniji
O umetnem ali dovoljenem splavu govorimo takrat, ko se ženska odloči, da bo prekinila nosečnost. Razlogi za odločitev o splavu so lahko različni: osebne okoliščine, negativne zdravstvene indikacije za nosečnico ali plod, ali nosečnost, ki je posledica posilstva.
Da bi ohranili reproduktivno zdravje žensk, je v Sloveniji dovoljena umetna prekinitev nosečnosti do desetega tedna nosečnosti na zahtevo ženske. V Sloveniji ni prepovedi glede prekinitve nosečnosti. Prekinitev nosečnosti opravijo v kateri koli bolnišnici z ginekološko-porodnim oddelkom in stroške v celoti krije država iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Prvi pregled nosečnice se običajno opravi med osmim in desetim tednom. Če je nosečnost nezaželena, lahko ženska za pregled prosi že prej in izrazi željo za njeno prekinitev. Če je noseča manj kot deset tednov, je pri odločitvi za splav nihče ne sme ovirati. Če je noseča več kot deset tednov, o njeni odločitvi presoja komisija za umetno prekinitev nosečnosti.
Ugovor vesti ni v Sloveniji velik problem; po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije se na ugovor vesti sklicuje le osem aktivnih zdravnikov specialistov od 416, kar predstavlja slabo dva odstotka. Če zdravnik ne opravlja postopkov zaradi vesti, bi to, po mnenju nekaterih strokovnjakov, moral pomeniti, da se ne ukvarja s področjem, kjer so takšne odločitve za paciente pomembne.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti po trajanju nosečnosti
Postopek umetne prekinitve nosečnosti se razlikuje glede na višino nosečnosti; bodisi z namenom nemedicinske (do 10. tedna nosečnost) ali medicinske (po 10. tednu) indikacije. Do 22. tedna se proces rojstva ploda iz maternice imenuje splav (abortus), po 22. tednu pa porod. V obeh primerih pa se zaradi zdravniške intervencije rodi mrtev plod.
Izbira UPN metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti. Zgodnjo nosečnost (do 12. tedna) je možno prekiniti s kombinacijo abortivnih tabletk. Ženska na kliniki zaužije tableto mifepristona (Mifegyne, 200 mg) in nato odide domov; po 36 do 48 urah obišče bolnišnico, kjer dobi misoprostol v nožnico ali ga zaužije oziroma raztopi v ustih, kar sproži iztis nosečnosti.
Medikamentozni splav posnema naravno dogajanje med spontan splavom. "Prvo tabletko ženska zaužije na dan, ko se odloči za prekinitev nosečnosti, nato pa čez od 36 do 48 ur obišče bolnišnico, kjer dobi tabletke v nožnico in splavi v bolnišnici." Postopek je mogoče izvesti tudi doma, a le pod določenimi pogoji: ženska mora biti v razsodnem stanju, živeti v bližini bolnišnice, ob sebi mora imeti nekoga, ki jo lahko pripelje v primeru hujše krvavitve.
Kirurška metoda je starejša in hitrejša, primerna za splave pred desetim tednom in predvsem za ženske, ki so že rodile. "Ženska zjutraj pride v bolnišnico, med kratkim uspavanjem se kirurško odstrani nosečnost iz maternice in čez nekaj ur lahko odide domov." Najpogosteje uporabljena in preizkušeno učinkovita kirurška metoda prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete (strgalke - kirurški instrument).
Postopki in tveganja pri poznejših prekinitevah (okoli 20. tedna)
V Sloveniji se večina prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti izvede pred 20. tednom. "Zelo pomembno je, da nosečnica pride na pregled nuhalne svetline k zdravniku z licenco, ki zna plod natančno pregledati. Naslednji ultrazvok, poimenovan morfologija, se izvede med 20. in 24. tednom, ko znova lahko najdemo razvojne nepravilnosti."
Postopek prekinitve nosečnosti v višjih tednih (npr. okoli 20. tedna) je vedno obravnavan kot zelo zahtevna in travmatična odločitev. "Nekateri starši, ne vsi, se odločijo za prekinitev tudi v visoki nosečnosti. To je vedno zelo težka in travmatična odločitev. Tehtajo med tem, ali bo otrok imel hude zdravstvene težave vse življenje, ki ne vplivajo le na mater in otroka, temveč na celotno družino, ali bodo prekinili nosečnost."
Po slovenski zakonodaji je prekinitev v visoki nosečnosti možna, če za to obstaja resen medicinski razlog, kot sta nepravilnost pri razvoju ploda ali ogroženost ženske. "Če se ugotovi, da je prognoza zares slaba, je po naši zakonodaji to mogoče storiti." Takih prekinitev je zelo malo, saj se večina razvojnih nepravilnosti ugotovi in potrdi nekje do 16. tedna.
Pri odločitvi za prekinitev v višji nosečnosti se najprej ugotovi nepravilnost ginekolog, ki nato po potrebi vključuje genetike, pediatre, kirurge in psihologe ter opravi dodatne preiskave, kot so genetske analize in slikanja z magnetno resonanco. Nosečnici ali paru čim natančneje pojasnijo prognozo, kar ni vedno lahko. Nikoli je ne pošljemo na prekinitev nosečnosti, vedno se o tem odloči sama in poda prošnjo.
Tveganja kirurških posegov in zapleti vključujejo: predrtje ali poškodba maternice, obilnejšo krvavitev iz maternice, razvoj vnetja po opravljenem posegu, nastanek zarastlin v maternici in neuspešna izvedba oz. preostanek delčkov nosečnosti v maternici. Verjetnost za razvoj zapletov narašča s tedni nosečnosti, razvojnimi nepravilnostmi maternice in drugimi dejavniki.
Po posegu: okrevanje in nadaljnja oskrba
Če je poseg izveden po načrtih, brez zapletov, lahko ženska kliniko zapusti še isti dan. Svetuje se 3-5 dni bolniškega staleža - počitek, uporaba analgetikov po potrebi (ibuprofen, paracetamol). Prvih nekaj dni je pričakovana krvavitev podobna menstruaciji, ki se mora postopoma zmanjševati, dokler se ne spremeni v blage, rjave izcedke.
Krvavitev oz. izcedki lahko po umetni prekinitvi nosečnosti trajajo tudi mesec dni. Med tem časom se odsvetuje uporaba tamponov, spolni odnosi, kopanje oz. namakanje v vodi in obisk savne, dokler je prisoten krvav/rjav izcedek. Od dva do tri tedne po splavu mora ženska na pregled k osebnemu ginekologu. Ob morebitnih zapletih, ki so na srečo redki, mora nemudoma na pregled v najbližjo ginekološko urgenco.
Prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti
Do 10. tedna je razvojne nepravilnosti pri plodu težko ugotoviti; te lahko ginekologi z večjo zanesljivostjo opazujejo po 12. tednu. "Pri nekaterih nepravilnostih je potrebno spremljanje nosečnosti in porod v ustanovi, ki otroku ob rojstvu lahko pomaga. Druge nepravilnosti so tako hude, da ima lahko otrok hude zdravstvene težave vse življenje."
Za prekinitev nosečnosti ob ugotovljenih hudih razvojnih nepravilnostih se ženska ali oba starša odločita po posvetu z zdravniki različnih specialnosti. Čeprav ta pregled ni obvezen, se med 11. in 14. tednom večina nosečnic odloči za ultrazvočni pregled ploda z oceno nuhalne svetline in krvnim dvojnim testom, ki omogočata oceno tveganja za kromosomske spremembe in zgodnje odkrivanje nekaterih nepravilnosti.
Psihološki vidiki: čustvena podpora in obravnava izgube
Ne glede na vzrok, ki privede do splava, gre za situacijo, ki je za žensko izjemno stresna. Stresna je tudi za njene bližnje. Navsezadnje je splav neprijetnen tudi za zdravstvene delavce. "Tudi mi imamo svoja čustva, tudi nam nosečnosti ni prijetno prekinjati. Vsi bi si želeli, da tega ne bi bilo in bi bili vsi otroci zdravi, vse nosečnosti srečne in vse ženske zadovoljne, ker so noseče."
Ženska, ki je soočena z dejstvom, da se njena nosečnost ne bo končala srečno s porodom zdravega otroka, doživi pravi šok in globoko žalost. Izguba nerojenega otroka boleče zareže v dušo ženske, ki je s trenutkom zanositve postala mati. Dolžina nosečnosti vpliva na intenzivnost psihičnih posledic; dalj ko je trajala nosečnost, večje so psihične posledice.
Pomembno je, da si ženska po izgubi vzame čas za fizično in čustveno ozdravitev; na voljo je svetovanje, podporne skupine in strokovna pomoč. Starši nikoli rojenih otrok lahko svojega otroka poimenujejo, mu napišejo pismo, v molitvi izrečejo krst želja in imajo cerkveni pogreb. Nekateri starši se od nerojenega otroka obredno poslovijo, kar jim daje priznanje, da je otrok obstajal.
Statistika, dostopnost in javno zdravje
V Sloveniji je statistika dovoljenih splavov spodbudna, saj njihovo število upada. Razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok je med letoma 2012 in 2021 upadlo za 17 odstotkov. Dovoljenih splavov imamo manj od evropskega povprečja, ki šteje 210 dovoljenih splavov na 1000 živorojenih otrok, medtem ko imamo v Sloveniji 172 dovoljenih splavov na 1000 živorojenih otrok, navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Število dovoljenih splavov je v zadnjem desetletju upadlo pri ženskah vseh starosti. Trendi so ugodni, res pa je, da se upadanje števila splavov v zadnjih letih upočasnjuje. Za splav se najpogosteje odločajo ženske med 20. in 39. letom starosti, pri čemer starostna skupina od 30 do 39 let prednjači pred skupino od 20 do 29 let.
| Tedni nosečnosti | Število | % |
|---|---|---|
| Manj kot 10 tednov | 2613 | 89,3 |
| 11-12 tednov | 77 | 2,6 |
| 13-16 tednov | 116 | 4,1 |
| 17-28 tednov | 65 | 2,2 |
| Neznano | 55 | 1,9 |
| Skupaj | 2926 | 100 |
Pravna in etična vprašanja
V Sloveniji sta pravici za svobodno odločanje o rojstvu otrok in do umetne prekinitve nosečnosti ustavni pravici. Pravico do splava so imele Slovenke že kot Jugoslovanke, vse od leta 1952. Danes umetno prekinitev nosečnosti na željo opravljajo do 10. tedna nosečnosti, pozneje presoja komisija, ki močno upošteva argumente prosilke.
Po mnenju strokovnjakov prepoved splava ne zmanjša števila neželenih nosečnosti, ampak poveča število žensk v stiski in nezakonitih, nevarnih posegov, ki ogrožajo njihova življenja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so stroški zaradi zapletov neustreznih abortusov visoki, v nerazvitih regijah so smrtnosti zaradi nevarnih splavov veliko višje kot v razvitih regijah.
O obravnavi mladoletnic in pravicah pacientk
Če ste mladoletni, mora zdravnik o vaši nosečnosti in splavu običajno obvestiti vaše starše ali zakonite skrbnike. Vseeno pa je odločitev za splav popolnoma vaša. Pogoj je, da ženska ve, kaj počne, zato tudi pri mladoletnicah načeloma ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov.
Vaša pravica do zdravja je lahko kršena, če vam zavrnejo postopek splava, čeprav so zanj izpolnjene zakonske zahteve. Če vam je bil zavrnjen dostop do informacij o vašem zdravju in zdravju otroka, ki ga pričakujete, ali če o stanju niste bili pravočasno, pravilno in ustrezno obveščeni, to lahko negativno vpliva na vaše zasebno življenje in tako povzroči kršitev vaše pravice do zasebnega življenja.
Podpora pri odločitvi
"V nepravem času, z nepravim partnerjem, v nepravem socialnem, psihološkem ali ekonomskem stanju. Vsako nosečnost je težko prekiniti, tudi če ni zaželena. Tudi če je zanosila 'po nesreči', se nobena ženska z lahkim srcem ne odloči za splav, zato se o tej odločitvi vedno poglobljeno in sočutno pogovorimo in poiščemo možnosti pomoči. A če ugotovi, da ni možnosti, da nosečnost obdrži, je naša dolžnost, da ji pojasnimo, kaj lahko pričakuje, in da jo podpremo v njeni odločitvi," je prepričana ginekologinja.