Vzroki za rjav urin pri dojenčku: kako prepoznati, ukrepati in preprečiti

Barva urina pri dojenčku je pomemben pokazatelj njegovega stanja hidriranosti in morebitnih bolezni. Normalna niansa urina je zlatorumena barva; svetlo rumena kaže na dobro hidracijo, temnejši odtenki pa na različne težave, od dehidracije do okužb ali presnovnih motenj.

Kaj pomeni rjav urin pri dojenčku

Rjava barva urina je lahko posledica vrste derivata hemoglobina, ki nastaja zaradi prirojene presnovne motnje, ali pa je izzvana z nekaterimi kemičnimi spojinami kot so nekateri analgetiki ali protivnetna zdravila. Rjavi urin lahko nakazuje na resno dehidracijo ali pa gre za kakšno bolj resno bolezen, zaradi katere je treba obiskati zdravnika.

Dehidracija kot pogost vzrok

Temen in bolj gost urin pogosto kaže na dehidracijo. Barva vašega urina vam lahko pove, ali ste spili dovolj vode ali ne, kar je pomemben podatek pri dojenčkih. Temno rumena barva urina je jasen znak, da nismo spili dovolj tekočine. Dehidracija je še posebej lahko nevarna pri dojenčkih, otrokih in pri starejših ljudeh.

Če otrok malce manj pije kot običajno, je možno, da je urin kakšen dan bolj izrazite barve. Poskusite danes in jutri bolj hidrirati (žličke kompota, soka, vode, čaja, juhe), potem pa glejte urin. Najverjetneje bo bister in rahlo rumenkast. Če pa bi začel smrdeti, bo potrebno k zdravniku.

Patološki vzroki: okužbe sečil in bolj resne bolezni

Temen ali rjav urin lahko kaže tudi na vnetje sečil ali na težave z jetri in žolčem. Urin lahko obarva tudi kri (hemoglobin ali mioglobin), prisotnost krvi v urinu je razlog za takojšnji obisk zdravnika. Pri dojenčkih se lahko pojavi tudi izločanje pigmentov sečne kisline, ki pri prvih urinih lahko spremenijo barvo pleničke.

Okužbe sečil pri otrocih so po pogostosti takoj za vnetji dihal. Vnetje lahko prizadene kateri koli del urinalnega trakta, in sicer ledvica, sečevod, mehur in sečnico. Vnetje mehurja povzroča bakterije, največkrat bakterija E. coli, ki normalno živi v črevesju človeka in na koži ter po navadi ne povzroča nobenih težav. Ko pa skozi sečnico pride do mehurja in se v mehurju začne hitro razmnoževati, pride do vnetja.

Simptomi okužbe sečil pri dojenčkih

• nejasni znaki: povišana telesna temperatura, slabo napredovanje, neješčost, bruhanje, driska, razdražljivost, bledica;
• dojenčki velikokrat stokajo, saj jih pri uriniranju boli in peče;
• pleničke lahko imajo neobičajen vonj ali nenavadno barvo, urin je lahko moten ali pomešan s krvjo;
• pri hujših oblikah okužbe se lahko pojavijo bolečine v križu ali spodnjem delu trebuha;
• pri novorojenčku se lahko pojavi prikrita bakteriurija ali celo smrtno nevarna septikemija.

Če pri otroku opazite znake vnetja, obiščite zdravnika. Pri okužbah sečil je zelo pomembno, da jih potrdimo z ustreznim laboratorijskim pregledom urina.

Kako pravilno odvzamemo urin pri dojenčku

Pri malih otrocih in dojenčkih je s pravilnim odvzemom urina več težav. Najbolje je, da odvzem urina opravimo doma. Pred odvzemom je treba temeljito umiti spolovilo. V laboratoriju ali lekarni so na voljo posebne vrečke za urin, ki jih dojenčkom preprosto nalepimo na spolovilo. Po tem ko dojenček v vrečko urinira, vrečko odstranimo. Nato je pomembno, da vrečko čimprej dostavimo v laboratorij, da se omogoči kar najbolj natančen pregled urina. Če urin stoji dlje, je rezultat nezanesljiv!

Tudi za starejše otroke je priporočljivo, da odvzem urina opravimo doma. Otrokovo spolovilo najprej natančno umijemo, nato otrok urinira v lonček, ki ga prav tako čimprej nesemo v laboratorij. Za preiskavo običajno potrebujemo srednji curek urina.

Diagnostika in nadaljnje preiskave

V vsakem primeru je treba opraviti laboratorijski pregled urina, ki potrdi prisotnost bakterij. Praviloma pa okužbo sečil potrdimo še z bolj natančnima preiskavama - urikultom ali t.i. izolat bakterije. Če se pojavi sum, da gre za vnetje mehurja, s pomočjo instrumenta pregledajo sečni mehur oziroma vnetje potrdijo s cistoskopijo. Pogosto zdravniki odkrijejo kronična vnetja, zdravljenje teh vnetij pa je trdovratno in dolgotrajno.

Če se vnetje mehurja ponavlja, je morda pametno, da se posvetujemo z otroškim urologom. Ta lahko ugotovi, ali gre za morebitno deformacijo, kot je na primer stenoza (zožitev) sečnice ali refluks, ki povzroči, da urin teče nazaj proti ledvicam.

Zdravljenje

Vnetje mehurja zdravimo z antibiotiki. Z zdravljenjem je treba začeti takoj po postavljeni diagnozi, še posebno pri otrocih, ki kažejo izrazite znake okužbe. Pri dojenčkih do šestega meseca starosti in malčkih se najpogosteje predpiše antibiotik Ceclor (cefaklor). Ker dobivajo otroci le del običajne doze, so stranski učinki blagi in redki.

Majhne otroke z vročino je treba zdraviti v bolnišnici, saj se le z infuzijo lahko zagotovi dovolj velik vnos tekočine. Tudi antibiotik lahko otrok prejema neposredno v žilo. Ko se mu stanje izboljša, se lahko zdravljenje nadaljuje doma. Antibiotik lahko prejema v obliki sirupa. Večje otroke po navadi zdravimo doma; pri bolečinah v spodnjem delu trebuščka pomagajo topli obkladki (termofor).

Antibiotično zdravljenje pri vnetju mehurja navadno traja teden dni, priporočljivo je, da otrok 3 do 4 dni počiva v postelji. Zelo verjetno bo pediater naročil kontrolni laboratorijski pregled urina po uvedbi antibiotika in še po končanem zdravljenju.

Preprečevanje in skrb doma

Glede na to, da vnetje mehurja pogosto imenujemo tudi »prehlajen mehur«, je najprej treba preprečiti, da mehurja ne podhladimo. Torej je treba skrbeti, da otrok nima oblečenih mokrih oblačil in ne sedi na mokrih ter hladnih tleh. Otroci naj bodo toplo oblečeni v predelu trebuha in naj imajo tople nogavice. Tudi poleti je treba paziti, da otrok ne zebe, npr. pri igranju v morju ga lahko v mokrih kopalkah hitro zazebe.

• poskrbeti je treba za močan imunski sistem (gibanje na svežem zraku, dovolj spanja, prehrana, bogata z vitamini);
• otroka navaditi, da redno in pogosto pije vodo (majhni otroci naj bi na dan popili od enega do dveh litrov vode, starejši tudi dva litra in pol);
• urinirati je treba redno in ne le takrat, ko je mehur že popolnoma poln;
• pri uriniranju je treba popolnoma izprazniti mehur;
• otroke naučiti pravilne higiene pri odvajanju blata: brisati se mora od spredaj nazaj in umiti roke po potrebi;
• izogibati se tesnim in sintetičnim oblačilom; priporočljiva so ohlapnejša in bombažna oblačila;
• pri dojenčkih uporabljati plenice iz naravnih materialov in po veliki potrebi otroka umiti z vodo ter blagim milom, ne zgolj obrisati z vlažnimi robčki.

Kdaj nujno k zdravniku

Ob suma na resno dehidracijo (temen do rjav urin, vlažna usta, potopljene oči, zmanjšano izločanje urina, letargija) ali ob znakovih okužbe (vročina, driska, bruhanje, boleče uriniranje, kri v urinu) poiščite zdravniško pomoč. Če vnetja ne začnemo zdraviti pravočasno, obstaja nevarnost, da se okužba razširi na ledvice in povzroči trajne poškodbe.

Praktični nasveti za starše

1. Opazujte barvo urina nekaj ur ali dni po večji hidraciji; če barva ne izblijedi ali se pojavijo drugi simptomi, obiščite pediatra.
2. Pri odvzemu urina za laboratorij sledite postopkom: temeljito umivanje spolovila, uporaba vrečk za dojenčke in čim hitrejši transport v laboratorij.
3. Ne ignorirajte temnega ali rjave obarvanosti urina - lahko nakazuje na dehidracijo ali resnejše stanje.
4. Upoštevajte navodila zdravnika glede zdravljenja z antibiotiki in opravite kontrolne preiskave.

Pomembno

Urin je zelo zanesljiv pokazatelj presnovnih procesov, vodnega in elektrolitskega ravnotežja v našem organizmu. Na podlagi barve lahko določimo ustrezno hidriranost telesa. Če opazite rjav urin pri dojenčku, najprej povečajte vnos tekočine in spremljajte stanje; ob vztrajanju spremembe ali ob drugih simptomih poiščite zdravniško pomoč.

tags: #dojencek #urin #rjav