Govorica telesa dojenčka in pomen gibov rok

Zelo pomembno je, da dojenčku že od samega začetka dobro prisluhnete. Z dojenčkom se boste tesneje povezali, če se boste njegovih znakov naučili razbrati in se jim primerno odzvati. Na ta način mu boste posvetili svojo pozornost in dojenček bo poskušal pogumno komunicirati tudi z drugimi.

Seveda - dojenček joka, ko je lačen. Če z jokom in sitnarjenjem ne preneha niti takrat, ko smo ga že nahranili, potem so med glavnimi krivci neudobje, zračni mehurček ali pa mokra plenička. Če jok nikakor ne morete zaustaviti s hranjenjem, previjanjem ali s podrtim ‘kupčkom’, potem je vaš dojenček močno utrujen. Dojenčka raje poležite v posteljico in ga v miru pustite, da nekaj časa joka. Najverjetneje ga bo jok na koncu vendarle utrudil in dojenček bo v joku zaspal.

Dojenček ne sesa zgolj zato, ker mora preživeti in jesti, temveč tudi zaradi čistega užitka, še posebno v prvih šestih mesecih življenja. Še tako jokajoč dojenček se bo ob sesanju pomiril, saj se takrat dojenček tako fizično kot tudi čustveno sprosti. Veliko dojenčkov svojo potrebo po sesanju zadovolji takrat, ko ga mati doji. Če vaš otrok pije mleko iz stekleničke, potem luknjice v cuclju ne smejo biti prevelike, saj bo tako otrok stekleničko izpraznil še preden bo able dodobra potešil svoje potrebe in želje.

Nekaterim pa takšno sesanje ne zadostuje. Če vaš dojenček takoj po obroku vtakne v usta palec in ga sesa, potem njegova potreba po sesanju ni bila potešena. Kadar vaš dojenček steguje proti vam roke, potem si najverjetneje želi, da ga dvignete. Nekateri ljudje so prepričani, da z neprestanim popuščanjem otroku samo škodimo ter ga tako hitreje ‘pokvarimo’. Nikar ne poslušajte teh ljudi! Prav vsak dojenček mora čutiti, da je del matere, občutiti mora vez z očetom ali drugimi skrbniki, še posebno v prvih mesecih življenja. Če je vaš dojenček že malce starejši, pa še vedno z rokami sega k vam, mu dajte raje igračko. Tako boste storili bolje, kot pa če bi ga dvignili in stisnili k sebi.

Pri približno šestih mesecih otroku začnejo rasti prvi zobki, nekaterim pa že pri štirih mesecih. Morda boste opazili, da si otrok tlači v usta prste in igračke ter jih skuša gristi. Ko bo dojenček enkrat odkril, da se lahko oglaša na različne načine in tvori vrsto glasov, bo to z velikim veseljem počel v nedogled. Če boste njegove glasove oponašali, se mu smehljali ali ga ogovarjali, bo otrok samo še bolj navdušen. Nekateri glasovi pa ne pomenijo isto ob vsakem priložnosti.

Če vaš otrok gruli, potem morda želi posnemati vaš glas, lahko pa je nad svojim lastnim oglašanjem tudi tako zelo navdušen, da to počne kar naprej. Dojenček lahko zelo hitro spreminja svoje razpoloženje - nekaj časa je vesel, a že v naslednjem trenutku lahko začne neutolažljivo jokati, ali obratno. Zakaj je tako? Jok je dojenčkov edini način komuniciranja z drugimi ljudmi in zato se večkrat zatečejo k ihtenju. Ko se starši njegovemu joku končno odzovejo, pa dojenčkovih potreb pogosto ne morejo takoj uspešno potešiti, saj lahko otrokovo jokanje pogosto tudi narobe interpretirajo.

Z otrokom bodite nežni in ljubeznivi ter mu posvečajte svojo pozornost. Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje. Zanimivo je, da se je o normalen motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem, ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej. Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih.

Kot primer lahko slišite primerjavo: v pesmi Parnega Valjka "Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi" (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vendar pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka. Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode vpliva tudi okolje, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju.

Opis normalnega motoričnega razvoja se razlikuje od avtorja do avtorja, saj različni avtorji imajo različnen odstotek otrok, ki dosežejo določeno sposobnost kot kriterij »normalnega«. Glavni opis, ki ga bomo predstavili, temelji na V. Vojti, izpopolnjen z izkušnjami Milene Stojčević Polovine. Otrok se rodi z določenimi zmožnostmi, ki jih naprej razvija in izboljšuje. Ti ključni dogodki v motoričnem razvoju novorojenčka in dojenčka se imenujejo mejniki razvoja. Razvoj gre svojim tokom, pri nekaterem otroku malo prej, pri drugem malo kasneje, tako, da se v povprečju mejniki dogajajo v ali okrog navedenih časovnih obdobjih.

Poudariti moramo, da je mentalni razvoj otrok tisti, ki sili motorični razvoj. Pri novorojenčkih je za trebušni položaj značilna močna zvitost sklepov, posebne kolki in kolena, ritka pa je dvignjena. Glava je naslonjena na obraz in obrnjena na stran. Roke so upognjene v komolcih in privite ob telo. Otrok upogiba in izteguje roke in noge in je mirnejši v položaju na trebuhu. Vsaka faza prinaša nove oblike gibanja in koordinacije, ki so že zelo pomembne za kasnejšo samostojnost.

Ko otrok napreduje po mejnikih, se razvijajo tudi spretnosti, kot so prijem, dvig glave, opora na rokah in komolcih, teža prenesena na eno roko za prijemanje, ter usklajevanje oči in rok. Sčasoma otrok sedi, plazi, se prevrne z trebuha na hrbet in naredi prve korake. V obdobju prvega leta otrok pogosto doseže prvo samostojno sedenje, nato plazenje in končno hojo, pri čemer so otroške gibalne različice normalna raznolikost.

Gibalni mejniki v prvem letu so podrobno opisani in vključujejo več faz: od zvijanja, drencanja, početja koordinacije roka‑roka, do pincetnega prijema, in končno do prvih resničnih korakov. Ob tem je pomembno upoštevati individualne razlike in ne ocenjevati zaostanka zgolj po gibalnem razvoju; vedno vključujemo celoten razvoj in po potrebi poiščemo pomoč strokovnjakov.

Avtorica prispevka: dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, spec. rehab. Dojenčki še ne znajo govoriti, a jim gre izražanje njihovih potreb zelo dobro preko govorice telesa. Smejoči ali nasmeh otrok signalizirajo zadovoljstvo; kadar so izrazito lačni, brundajo ali sesajo prste; ogled z velikimi očmi označuje pozornost ali čustveno stanje. Dvig obrvi pomeni presenečenje, gubice na čelu pa morebiti nelagodje. Gibanje rok in nog razkriva številne namene, od podrejenosti do pozornosti ali zanimanja. Zato je opazovanje telesne govorice ključnega pomena za razumevanje dojenčkov potreb.

V prispevku so opisani številni dodatni vidiki: kako prepoznati signale nelagodja zaradi vetrovi ali kolik, kako interpretirati spontane gibe v prvem letu in kako starši lahko podpremo otrokov razvoj skozi uravnoteženo okolje. Pomembno je, da starši ostanejo v ravnovesju, poslušajo intuicijo in se zavedajo, da je dojenček poln izkušenj; vsak njegov jok ni le izsiljevanje, temveč signal, da potrebuje pomoč odraslih, da se telo in možgani vrnejo v ravnovesje.

Vzporedno z razvojem motorike se razvijajo tudi govor, ročne spretnosti in socialni stiki. Dojenčki postopoma usvajajo fine motorične sposobnosti, prijem z dvema prstoma, sedenje, plazenje ter hojo. Vrednost spremljanja gibalnih mejnikov ni le v približevanju starosti, temveč v razumevanju, kako otrok pridobiva nadzor nad gibi in kako se razvija njegova čustvena ter kognitivna zrelost. Za pravilno oceno razvoja je potrebno upoštevati celotno sliko ter po potrebi poiskati mnenje strokovnjaka in razvojno ambulanto pri ugotovitvi tveganj.

• Odzivnost na jok kot komunikacijski kanal in pozornost staršev.
• Prvi zobje in potreba po različni hrani ter razvoju govora.
• Mejniki motorike od trebušnjaka do hoje.
• Različne variante gibov rok in njihovi pomen.

tags: #govorica #rok #pri #dojencku