Kako otroku razložiti postopek zunajtelesne oploditve (IVF)

Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) oziroma umetna oploditev, bolj znana kot IVF, je medicinski postopek, v katerem se paru, ki ne more imeti otrok po naravni poti, pomaga do uspešne zanositve. Sestavlja jo zaporedje določenih pregledov, terapij in načinov oploditve, protokol pa sestavi ginekolog na Ginekološki kliniki, ki si jo par izbere, pri čemer upošteva razlog zaradi katerega ženska ne zanosi.

Kaj je IVF in zakaj ga uporabljamo?

Oploditev in vitro (IVF) je vrsta tehnologije asistirane reprodukcije, pri kateri se sperma in jajčece oplodita zunaj človeškega telesa. IVF je možnost, če imate vi ali vaš partner katero od naslednjih težav: zamašene ali poškodovane jajcevodne cevi, endometrioza, nizko število semenčic ali druge okvare semenčic, sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) ali druga stanja jajčnikov, maternični fibroidi, težave z maternico, tveganje prenosa genetske bolezni, nepojasnjena neplodnost ali uporaba darovalca jajčeca oziroma gestacijskega nadomestka.

Kdaj pari pridejo na IVF?

S strokovnega stališča je dokaj jasno, kaj naj bi bila neplodnost, in po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije pomeni odsotnost nosečnosti po letu dni nezaščitenih spolnih odnosov. Pri nas velja standard, da naj se par trudi za naravno zanositev 1 leto, pri čemer ima nezaščitene spolne odnose 2 do 3x tedensko. Če v tem času do zanositve ne pride, ali se ponavljajo spontani splavi, je to znak, da morda nekaj ni v redu. Ženska naj v takem primeru čimprej opozori izbranega osebnega ginekologa, ki bo z njo opravil bolj temeljit pogovor, UZ rodil ter hormonske preiskave. Morda že on/ona odkrije potencialni razlog, ga odpravi ali pa izda napotnico za Ginekološko kliniko.

Kateri pari so primerni za IVF?

Pri parih, ki se soočajo z težavami pri zanositvi, naredimo najprej diagnostične preiskave, na podlagi rezultatov le-teh pa se odločimo za način zdravljenja. Vedno poskušamo zdraviti na čim bolj enostaven in uspešen način. Ko pri paru iztrošimo vse možnosti (torej hormonsko in operativno zdravljenje), lahko pristopimo k sami epruveti oz. umetni oploditvi. Pri terapiji pa lahko izbiramo med več načini zdravljenja. Vedno pristopamo individualno, saj s tem dosegamo najboljše rezultate.

Osnovni koraki postopka IVF - kako postopno razložiti otroku

1. Pregledi in priprava: Najprej se oceni zdravstveno stanje obeh partnerjev; ženska opravi ginekološki pregled, ultrazvok in hormonske preiskave, partner pa spermiogram. Če je možno se vzrok odstrani in par poskuša zanositi naravno. Če to ni možno oziroma do naravne zanositve ne pride, ginekolog na Ginekološki kliniki izda predlog za umetno oploditev, ki ga mora nato konzilij še potrditi.
2. Stimulacija jajčnikov: S hormonskim zdravljenjem stimuliramo razvoj večjega števila foliklov znotraj jajčnikov. Namen teh terapij je, da v enem ciklu ženska pridobi več jajčnih celic, za razliko od naravnega, v katerem je to običajno le ena. Zdravila za stimulacijo jajčnikov se pogosteje dajejo v obliki injekcij. Ženske se naučijo, kako zdravilo dnevno injicirati subkutano, da lahko terapijo izvajajo doma.
3. Nadzor rasti foliklov: Po več dneh injekcij se opravi ultrazvočna folikulometrija in po potrebi odvzame kri za določitev ravni hormonov. Ko folikli dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira t.i. stop injekcijo (hCG) 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo.
4. Punkcija jajčnih celic (odvzem jajčec): Jajčeca odvzamemo s posegom, ki mu pravimo izsrkavanje ali aspiracija. Postopek opravimo skozi vagino pod kontrolo UZ. Ta poseg lahko traja do 30 minut, ženska pa običajno nekaj ur po posegu odide domov isti dan. Posegi pri ženski so neprijetni, zlasti punkcija jajčnih celic. Več ko je teh celic, bolj je neprijetna.
5. Priprava semena: Na dan punkcije partner odda sveže seme. V laboratoriju se seme pripravi (npr. z gradientom gostote) in koncentrira kakovostne, gibljive semenčice.
6. Oploditev v laboratoriju: Dobljena jajčeca se oplodijo s semenčeci partnerja v petrijevki (klasičen IVF) ali z ICSI, kjer embriolog neposredno vnese en spermij v jajčno celico. Če je kvaliteta semena slaba, se uporabi ICSI.
7. Gojenje zarodkov: Zarodki se gojijo v inkubatorju 3 do 5 dni. Zarodki se lahko izven telesa razvijajo največ 5-6 dni, to je do levitve. Embriologi ocenijo kvaliteto zarodkov in izberejo najbolj primerne za prenos.
8. Prenos zarodka (embrio transfer): Enega ali največ dva zarodka običajno prenesemo v maternico s tankim katetrom; prenos je za večino žensk neboleč in hiter postopek, podoben ginekološkemu pregledu. Po 17 dneh po prenosu se opravi krvni test za nosečnost ali hitri test že po dveh tednih.
9. Po prenosu: Če je test pozitiven, se nekaj tednov pozneje opravi potrditveni UZ, nato pa se nosečnica vodi kot vse ostale pri osebnem ginekologu. Če zanositev ni bila uspešna, se postopek ponovi in se prilagodi način stimulacije oz. način oploditve.

Pojasnila za otroke - kako poenostaviti razlago

• Rečemo lahko, da včasih jajčecu in semenčici pomagamo, da se srečata v laboratoriju, kjer postopoma nastane majhen zarodek, ki ga potem postavimo v mamino trebuščko.
• Pomagamo z zdravili, ki povzročijo, da je v jajčnikih več jajčec, saj to poveča možnosti, da dobimo dober zarodek.
• Povejmo, da je punkcija le krajši poseg, da dobijo jajčeca, in da so strokovnjaki v laboratoriju zelo previdni pri oskrbi zarodkov.
• Otrok lahko razložimo, da so nekateri otroci spočeti na ta način, drugi pa na "naraven" način - vsi so si enako dragi in posebni.

Razlike med IUI in IVF - preprosto za razložiti

Intrauterina inseminacija (IUI) je manj invaziven postopek, pri katerem se pripravljeno seme vstavi neposredno v maternico v času ovulacije, IUI pa olajša pot spermijem do jajčne celice. Ta program je primeren za pare z nekoliko slabšo kakovostjo semena ali neredno ovulacijo. Pri vseh preostalih primerih se odločimo za zunajtelesno oploditev (IVF), kar pomeni, da pacientki ob primernem času odvzamemo jajčno celico in jo oplodimo zunaj telesa.

Uspešnost in starost

Uspešnost postopkov je zelo odvisna od vzrokov za neplodnost in starosti ženske; povprečna uspešnost se giblje med približno 25 in 30 % na cikel, a s starostjo močno upada. Ženska je najbolj plodna po menarhi, se pravi, ko se začnejo redne menstruacije, pa tja do 35. leta. Po 30. letu v povprečju plodnost malenkost že upada, vendar ne tako drastično kot po 35. oziroma 37.

Koliko ciklov in koliko zarodkov?

V prvih od štirih do petih poskusih so postopki podobno uspešni, z naraščanjem postopkov pa uspešnost pada. Po slovenskem zakonu se lahko prenese največ tri zarodke, v praksi pa prenašamo enega ali dva, saj si želimo zdrave, enoplodne nosečnosti, donošene do termina. V Sloveniji pari na stroške zavarovanja pripadajo do 6 postopkov umetne oploditve za prvega otroka in še 4 za drugega. Kot izkoriščen postopek se šteje opravljena punkcija jajčnikov (tudi če se potem ne oplodi nobeno jajčece) in ne prenos zamrznjenega zarodka.

Zamrzovanje zarodkov in darovanje

Skupno uspešnost postopkov OBMP močno izboljšajo postopki zamrzovanja in hranjenja zarodkov. V zadnjih letih je klasično postopno zamrzovanje izpodrinilo ultra kratko zamrzovanje ali vitrifikacijo. Vse zarodke, ki jih zamrznemo, hranimo pet let; po tem obdobju morajo pari podpisati izjavo, če želijo, da jih hranimo še naprej. Če zarodkov ne potrebujejo več, jih lahko pisno odstopijo za znanstvene namene. Pari pri nas ne morejo pravno darovati svojih zarodkov drugim parom.

Varnost, neželeni učinki in psihološki vidik

Za večino žensk hormonska stimulacija telesno ni pretirano naporna in je obvladljiva, tako s stališča bolečin kot nihajočega razpoloženja. V tem času ni potrebe po bolniškem staležu, je pa marsikdaj smiselno prilagoditi izmensko delo. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka. Umetna oploditev morda ni telesno zelo naporna, je pa psihično, če so odzivi slabi in je potrebno postopke opravljati vsakič od začetka.

Genetske preiskave in napredne metode

Kromosomske in genske napake so pogost vzrok neuspešnega zdravljenja neplodnosti. Z biopsijo dela zarodka (blastomere, trofektoderma ali polarnega telesa) se z metodami PCR, FISH ali NGS ugotovi tako specifične monogenske ali kromosomske mutacije. Na ta način se v maternico prenesejo zgolj zdravi zarodki. Poleg dokaj invazivne biopsije zarodkov nekatere novejše metode omogočajo tudi neinvazivno testiranje gojiščnih medijev.

Praktične informacije v Sloveniji

Slovenija je po dostopnosti postopkov umetne oploditve v svetu pravi unikum, saj so ti postopki zelo dostopni parom in jih delno krije zavarovalnica. Postopke oploditve plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V Sloveniji imamo tri klinike, ki se v breme zavarovanja ukvarjajo s tem, in sicer v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Pri nas velja tudi standard, da par najprej preizkusi manj invazivne metode, kot je IUI, in šele nato IVF, če druge poti niso uspešne ali niso mogoče.

Kaj lahko starši naredijo, da otroku lažje razložijo?

• Uporabite preproste metafore (»včasih strokovnjaki pomagajo semenčici in jajčecu, da se srečata v posebni čisti sobici«).
• Poudarite, da so otroci spočeti pri različnih načinih enako ljubljeni in da je postopek poskus, kako pomagati, da otrok nastane.
• Odgovorite samo na vprašanja, ki jih otrok postavi, in uporabite izrazoslovje primerljivo njegovi starosti.

Koristne informacije na kratko

• IVF traja običajno nekaj tednov od začetka stimulacije do testa nosečnosti.
• Punkcija in oploditev potekata v kontroliranem okolju; prenos zarodka je običajno neboleč.
• Uspešnost je povezana z razloge za neplodnost in starostjo, zato je zgodnja diagnostika pomembna.
• Po postopku so na voljo metode za zmanjšanje tveganj, kot je prenos enega zarodka in zamrzovanje presežnih zarodkov.

Če želite otroku postopke pojasniti nežno in razumljivo, uporabite preproste stavke, primere iz vsakdanjega življenja in poudarite, da so vsi postopki namenjeni temu, da družina dobi otroka, ki bo ljubljen in sprejet.

tags: #kako #povedati #otroku #da #je #spocet