Rojstvo mrtvega otroka je strašljiva izkušnja, ki porodnico, njenega partnerja in njuno družino zaznamuje za vse življenje. To, kar se zgodi, pomeni za žensko in njeno družino hud šok in obenem začetek žalovanja.
Kako pogosto se to zgodi in definicija
V Sloveniji letno beležimo okoli 21.000 rojstev. Število mrtvorojenih otrok (to so vsi plodovi, ki so umrli po 22. tednu nosečnosti) je med 100 in 120 na leto.
Mrtvorojen je otrok, ki se rodi brez znakov življenja s porodno težo nad 500 g oz. gestacijska starost nad 22 tednov oz. dolžina več kot 25 cm. Mrtvorojenost pa je število otrok na 1000 vseh rojstev.
Prvi trenutki v porodnišnici: postopki in pravice
Vsako žensko, ki ji med nosečnostjo plod odmre, je potrebno posebno obravnavati, ne glede na to, v kateri fazi nosečnosti se to zgodi. Cel postopek se začne že v nosečnosti. In sicer takrat, ko ugotovimo, da je razvoj ploda nepravilen, ali ko vemo, da je porodnica bolna in jo obravnavamo, ker obstaja povečano tveganje, da plod odmre, ali če se to nenadoma zgodi.
Pravice staršev ob smrti otroka zajemajo možnost, da vidijo, popestujejo ali se dotaknejo svojega otroka pred smrtjo ali po njej v mejah razumnega; da dobijo fotografijo svojega otroka ali da jo institucija shrani do takrat, ko jo starša želita videti; da jim omogočimo čim več spominov na otroka (novorojenčkovo zapestnico, slike ultrazvoka, odtis otrokove stopal ali roke, pramen las, zapis o otrokovi teži in dolžini, nogavičke…).
Staršem je treba omogočiti čas, ko so sami z otrokom, in jih poučiti o procesu žalovanja. Pravico imajo tudi do načrtovanja pogrebne slovesnosti, pokopa ali upepelitve v skladu z njihovimi prepričanji.
Priporočeni klinični postopki
Ženska, ki ji je otrok umrl še v trebuhu, naj bi rodila po naravni poti. Vedno je naš namen in želja, da se porod konča po naravni poti. Carski rez je izhod v sili. Kadar plod ni več živ, odpadejo indikacije, ki so v interesu zdravja otroka. Vedno je v interesu, da rodimo po naravni poti, saj imajo takšni porodi manj zapletov.
Pogosto mora porodnica, ki nosi mrtvega otroka, nekaj dni počakati na začetek poroda, kar je ob misli, da nosi mrtvega otroka, zanjo psihično zelo naporno. Velikokrat ženska oziroma par rabi čas, da dojame, da čustveno sprejme, da telo to dojame, da se začnejo odvijati procesi.
Ohranjanje spominov in spoštljiv odnos osebja
Spomini so vse, kar imajo od željenega otroka in so zato največja dragocenost. Zato se porodnišnice spodbuja, da se z otrokom dela spoštljivo in da zdravstveni delavci pomagajo pri ohranjanju spominov. Starše v tistem času ne zanima diagnoza in papirji, ampak tam smo mi, oni in njihov mrtev otrok. Največkrat smo prvi, zadnji in edini, ki se dotaknejo njihovih otrok.
Staršem predstavimo možnosti pokopa. Starša imata pravico do slovesa in pokopa. V porodnišnici spodbujajo, da se starša od otroka poslovita, ga pestujeta, si shranita kakšen pramen las za spomin, naredita odtis nogice, fotografijo, prav tako je dobro, da se vsa družina poslovi od otročička.
Vloga društev in podpore izven bolnišnice
Društvo Solzice pomaga žalujočim staršem in njihovim družinam v težkem obdobju soočanja z izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. V društvu so izdali knjigo Prazna zibka, strto srce, ki je v prvi vrsti namenjena žalujočim staršem, ki skozi dolgo in težko obdobje žalovanja iščejo številne odgovore.
Društvo: seznanja starše s pravicami njih in mrtvega otroka, pomagajo pri ohranjanju spominov, pripravljajo na porod mrtvega otroka in po potrebi sodelujejo pri ohranjanju spominov in ob slovesu, pomagajo individualno in v skupinah, povezujejo se s CSD-ji (največkrat zaradi finančne stiske staršev), sodelujejo s pogrebnimi zavodi, organizirajo podporne skupine, izvajajo individualne pogovore z družinami, nudijo pomoč pri reševanju pravnih vprašanj, organizirajo delavnice za žalujoče starše, družine, organizirajo predavanja raznih strokovnjakov s področja žalovanja, osebne rasti, pripravljajo spominske pakete za družine umrlih otrok, moderirajo forume na slovenskih družinskih portalih, dobro sodelujejo s porodnišnicami, izvajajo delavnice za osebje, ki se srečuje z žalujočo družino in umirajočim otrokom, nudijo supervizijo za strokovne delavce, medijsko ozaveščajo širšo javnost ter sodelujejo na kongresih in posvetih.
Psihološka podpora: kdaj, kdo in kako
V porodnišnicah s težkimi zapleti v nosečnosti ponudimo psihološko podporo. V ljubljanski porodnišnici imajo že več kot 25 let stalno zaposleno klinično psihologinjo. Nosečnicam, ki se jim zgodi karkoli hudega v nosečnosti ali ob porodu, ponudimo psihološko obravnavo. Pogosto jih še pred porodom vključimo v psihološko obravnavo.
Po odpustu je pomembna ambulantna psihološka pomoč - suportivna psihoterapija, partnerska/družinska obravnava, psihološka priprava na naslednjo nosečnost, včasih tudi psihiatrična pomoč. Vse se dobi na napotnico brez čakalnih dob. Znotraj tega imajo dostopnost do psihiatrične pomoči, vendar to se ne svetuje v zgodnji fazi, ker se poruši normalen proces žalovanja in se NE zdravi z antidepresivi. Antidepresivi se uvedejo po 4-5-6 mesecih, če se ne more sestaviti in normalno funkcionirati.
Pri ženskah so možne psihične motnje kot zaplet žalovanja. Patološko žalovanje pomeni poslabšanje psihičnega in/ali fizičnega zdravja in/ali socialne prilagojenosti; pojavi se pri 20% žensk. Napovedani dejavniki so problemi med nosečnostjo, brez podpore moža in družine in če se ni ustrezno poslovila od otroka.
Faze žalovanja in kako dolgo traja
Perinatalno žalovanje je eno najtežjih žalovanj, ki lahko traja od 6 mesecev do 2 ali 3 let in je to še vedno normalno. Faze žalovanja: faza šoka, otopelosti (nekaj dni do 3 tednov); akutna faza, hrepenenje, protest (trajanje 2-3 mesece); dezorganizacija, obup depresija (več mesecev do 1 leta); reorganizacija (običajno sledi po končanem prvem letu po izgubi).
Žalovanje poteka na več nivojih: samoomejevalni (akutna faza 2-6 t; postopno prebolevanje do 2 let ali več), čustveni nivo, telesni nivo, vedenjski nivo. Žalovanje po izgubi želene nosečnosti je družbeno-kulturno doživetje kot "neuspeh"; posledice so lahko izguba samopodobe, prihodnosti, objekta ljubezni, vloge staršev, zaupanje v sposobnosti donositi zdravega otroka itd.
Vključevanje očetov in družinska obravnava
POTREBNO JE VEDETI, DA IMAJO MOŠKI IN ŽENSKE RAZLIČNE OBLIKE ŽALOVANJA! Moški običajno čez 1 mesec po izgubi gre naprej.. z močnimi čustvi se srečuje in sooča v prvem mesecu in s tem ni nič narobe. Vendar je potrebno poudariti, da takšnega žalovanja ne smemo vsiljevati ženski. Ženska komaj čez 1 mesec začne premlevati, govoriti o tem itd.
Vedno je potrebno vključevati očete. Naj si tudi oče vzame bolniški stalež (osebni zdravnik), da gredo SKUPAJ skozi procese žalovanja. Očetovski dopust ne "pripada", ampak uveljavljajo bolniški stalež oz. dopust. Je pa odvisno tudi od delodajalcev.
Posebne potrebe družine in otrok
Spremljati je potrebno celotno družino, ker se dotakne vseh družinskih članov. Pri ženskah so možne psihične motnje kot zaplet žalovanja. 1/3 parov ima resne partnerske težave (različni stil žalovanja, medsebojna pričakovanja, težave v soočanju z močnimi čustvi, zunanji pritisk).
Tudi otroci žalujejo, vsak otrok čuti, da se v družini nekaj dogaja. Starejši od 9 let žalujejo podobno kot odrasli. Mlajši do 5. leta občutijo žalost staršev, čeprav ne razumejo smrti. Od 5-9 let si otroci umrlega predstavljajo kot duha, okostnjaka. Otroci čutijo močna čustva, niso sposobni verbalizirati čustev, starše pa poskušajo zaščititi. Lahko imajo občutek krivde, pogosto ne pokažejo žalovanja navzven in njihovo žalovanje prihaja v valovih.
Pomembno je, da jim razložimo smrt in žalovanje, starši morajo povedati zakaj so žalostni in uporabiti besedo SMRT. Ne uporabljati besed, da je sorojenec "šel stran" in da je "zaspal". Poučeni o tem kaj se je v družini zgodilo morajo biti tudi v šoli, vrtcu, da bodo razumeli otrokovo vedenje.
Podpora strokovnega osebja: izobraževanje in protokoli
Kaj smo izboljšali na področju perinatalnega žalovanja? Poudariti moramo proces žalovanja pri očetih. Terapevtski programi za sorojence, osveščanje javnosti, dodelani postopki za delo v porodnišnicah (npr. za par skrbita samo dve babici); vse to so novosti.
Profesionalna pomoč vključuje svetovanje, izobraževanje in podporo svetovalcem; psihološko pomoč - publikacija UKC Ljubljana "Gnezdo brez ptičkov". Pred prekinitvijo nosečnosti je pomembna priprava na splav/porod mrtvega otroka, psihologi nudijo svetovanja pri odločanju za prekinitev nosečnosti ali za življenje s prizadetim otrokom. Informirajo par o procesu, pomenu njunih odločitev (ali otroka želijo videti, si ustvariti spomine…). Po prekinitvi pa jih je potrebno seznaniti s procesom žalovanja in jim nuditi ustrezne informacije in vire pomoči (bolniški dopust, porodniški dopust, psihološka pomoč, podporne skupine, splet, telefonske številke itd.).
Praktična pomoč: dopusti in napotitve
Po splavu (teža ploda do 500 g) ženski pripada 2-4 tedne bolniškega staleža. Po tem času bodo ženske še potrebovale bolniški stalež, saj še ne bodo sposobne za delo. Osebni zdravnik lahko predpiše do 1 mesec bolniškega staleža, nato pa jo mora napotiti k strokovnjaku (psihologu, psihiatrinu), ki bolniški stalež podaljša.
Po porodu (teža ploda nad 500 g) pripada ženski 42 dni porodniškega dopusta (to se uredi na CSD kjer ima gospa stalno prebivališče). Tudi to ni vedno dovolj za žalovanje in ponovno ponudimo možnost osebnega zdravnika in nato mnenje specialista npr. psihologa.
Kje so še pomanjkljivosti in kaj izboljšati
Kljub napredku še vedno prihaja do primerov, ko porodnici ne omogočijo dostojnega slovesa od otroka, ko mora rojevati ob zvokih druge porodnice, ki rojeva živega otroka, ko ima težave s pokopom svojega otroka in podobno. Še vedno bodo primeri, ko staršem ne bo vedno zagotovljeno tako kot mora biti. Kje so šibke točke? Morda lasten odnos strokovnega delavca do smrti, morda drugačno prepričanje, morda splet okoliščin.
Neprestano izobraževanje, iskanje novih možnosti in še bolj se približati žalujoči družini, še bolj pomagati strokovnim delavcem, ki se srečujejo z žalujočo družino in hkrati urediti nekatere pravne zadeve in izzive - to so prednostne naloge.
Kaj lahko naredimo kot družba in posamezniki
Pomembno je, da žalujoči starši čutijo, da imajo čustveno podporo s strani družine in okolice; da jim pokažemo, da smo z njima v vsej bolečini in težkih čutenjih; da vesta, da lahko računata tudi na praktično pomoč (družinska opravila). Velikokrat so pri žalovanju vse tolažilne besede odveč, saj ne morejo odvzeti, niti zmanjšati bolečine in težkih čutenj, s katerimi se soočata starša. Je pa velikega pomena, da smo z njima v vsem, kar čutita.
Obredi in rituali nam pomagajo sproščati čustveno napetost, obvladovati žalost in imajo zaščitno vlogo. Spominski parki, spominske knjige, fotografije in drugi spomini imajo velik pomen za dolgo- in kratkoročno predelavo izgube.
Koristni viri in kontakti
- Društvo Solzice - podporne skupine, individualne terapije, pomoč pri ustvarjanju spominov v porodnišnicah
- Psihološka obravnava v porodnišnicah in napotnice k ambulantnim psihologom
- Publikacije: "Prazna zibka, strto srce", "Gnezdo brez ptičkov"
- Podporni programi za sorojence, delavnice za strokovne delavce in supervizije
Dodatno branje in izobraževanje
Če želite poglobiti razumevanje tega področja, si lahko preberete strokovne objave in knjige, udeležite se izobraževanj in delavnic za delo z žalujočimi, spremljate delo društev, kot je Društvo Solzice, in posvetujete se s psihologi, porodničarji ter drugimi strokovnjaki.