Težave z dihanjem pri dojenčku: vzroki, znaki in kako ukrepati

Težko dihanje pri otroku je pogosto nujno stanje, zato je pomembno, da ga pravočasno prepoznamo in pravilno ukrepamo. Razlog za težko dihanje niso le okužbe dihal in bolezni pljuč, ampak se lahko kaže tudi pri boleznih srca, novo odkriti sladkorni bolezni in pri ostalih kroničnih boleznih.

Zakaj pride do oteženega dihanja pri dojenčku?

Vzroki dihalne stiske pri otrocih so mnogi; od bolezni zgornjih in spodnjih dihal, poškodb, alergij do nevroloških ali srčno-žilnih bolezni, anomalij... Glede na tako širok spekter vzrokov za dihalno stisko, so jasno nekateri otroci bolj izpostavljeni tveganju zanjo. Nekateri dejavniki tveganja so prezgodnje rojstvo (torej nedonošeni otroci), večja dovzetnost za razvoj okužbe dihal, prirojene nepravilnosti, tveganje za tujek v dihalih in možne alergijske reakcije.

Najpogostejše bolezni, ki povzročijo težave z dihanjem

• Respiratorne okužbe: poleg navadnih prehladov so najpogostejši bronhiolitisi oz. bronhitisi; ponoči najpogosteje prihajajo otroci z laringitisom. Poleg tega se pojavlja porast atipičnih pljučnic in okužb z RSV (respiratornim sincicijskim virusom).
• Laringitis: akutna okužba dihal, pri kateri se pojavi najbolj značilen lajajoči kašelj, inspiratorni stridor oziroma glasen vdih ter hripavost. Čeprav je največkrat blaga in samoomejena bolezen, lahko povzroči izrazite znake zoženja dihalne poti.
• Pljučnica: okužba pljuč, ki povzroča kašelj, povišano telesno temperaturo in težave z dihanjem. To je resna bolezen, zlasti pri otrocih.
• Astma: glavna značilnost astme je trajno vnetje bronhijev oziroma sapnic. Pri dojenčkih je diagnoza pogosto težavna, saj se tipični znaki, kot je hropenje, pri dojenčkih pogosto ne kažejo jasno in druge okužbe lahko sprožijo simptome.
• Tujki v dihalih: pri dojenčkih in malčkih je najpogosteje tujek hrana ali del igračke; lahko povzroči blago ali hudo zaporo dihalne poti.

Kako ocenimo hitrost in način dihanja?

Frekvenco dihanja pri otroku vedno merimo v spanju in kadar je brez vročine, saj povišana telesna temperatura pospeši frekvenco dihanja. Število vdihov pri otroku preštejemo tako, da opazujemo dvigovanje prsnega koša. Normalno dihanje je komaj slišno (prsni koš se ritmično premika) in je usklajeno z dihanjem, ki ga slišimo. Pri tem ne slišimo dodatnih piskov ali hropenja. Nosnice ne plapolajo, koža je normalne rožnate barve.

Pri dojenčku mlajšem od enega leta je tako frekvenca vdihov v minuti višja od 50 vdihov v minuti, pri otroku starejšem od enega leta pa je frekvenca višja od 40 vdihov na minuto znak pospešenega dihanja. Normalna frekvenca dihanja po starostih: dojenček nekje od 30 do 40, otrok do 12 mesecev 20 do 30, otroci do 6 let od 20 do 24 in starejši otroci od 16 do 18 vdihov na minuto.

Znaki dihalnega napora in dihalne stiske

Dihalni napor oz. povečano dihalno delo lahko vodi v dihalno stisko, ki je stanje težkega dihanja in lahko vodi v prenehanje dihanja. Znaki dihalnega napora so hitrejše dihanje v mirovanju (med spanjem in ko otrok nima povišane telesne temperature), poudarjeno dihanje s trebuščkom, pojavi se lahko ugrezanje medrebrnih prostorov, ugrezanje jamice (juguluma) pod vratom, dvigovanje ramen in stokanje ali piskanje ob dihanju.

Ob dihalni stiski lahko slišimo hropenje v prsnem košu, to je grob zvok, ki ga slišimo ob ustih v vdihu in izdihu in je navadno povezan s slabo prehodnostjo zgornjih dihal npr. ob zamašenem nosu. Pisk je visoko frekventen zvok, ki je slišen ob ustih na koncu izdiha. Stridor pa je piskajoč zvok, ki ga slišimo ob ustih ob vdihu. Ob težkem dihanju lahko pride do znižanja vrednosti kisika v krvi in tkivih, kar lahko opazimo kot cianozo oz. modrikasto obarvanost kože in sluznice.

Opazovanje in merjenje v domačem okolju

Dobro je opazovati način dihanja otroka v spanju, ko je zdrav, saj tako spoznamo normalen vzorec dihanja otrok in lažje prepoznamo spremembe. Prsni koš moramo razgaliti, sicer ne bomo opazili morebitnih znakov dihalnega napora. Staršem pogosto naročim, naj posnamejo dihanje otrok, ko so zdravi. V tem primeru bodo dobili vpogled v dogajanje, ko bo otrokovo dihanje prizadeto.

Simptomi, ki zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč

• Hude težave z dihanjem, dušenje ali prenehanje dihanja.
• Sprememba barve obraza ali ustnic (pomodrele ustnice, cianoza).
• Ugrezanje medrebrnih prostorov, ugrezanje jamice pod vratom, poudarjeno dihanje s trebuhom.
• Izrazita zaspanost, adinamičnost, zavračanje hranjenja ali zmanjšana količina urina (suhe plenice).
• Hiter pospešen ritem dihanja v mirovanju nad mejne vrednosti za starost (npr. nad 50 vdihov na minuto pri dojenčku).
• Če je otrok zmeden, se ne odziva, ima krče ali telesno temperaturo nad 40 °C.

Kdaj je dovolj domače ukrepanje?

Za lajšanje simptomov običajno pomaga počitek, ustrezna hidracija in vlaženje prostora. Kašelj je pogosto obrambni refleks in ga ni treba vedno zdraviti. Dražeči kašelj in tudi izkašljevanje pogosto olajšajo vlažne inhalacije; starši naj dajejo inhalacije le s fiziološko raztopino, ne pa z zelišči ali eteričnimi olji, saj ti lahko dodatno dražijo. Lahko pa si pomagamo tudi z vročo vodo v kopalnici. Predvsem pri majhnem otroku je ta možnost najbolj preprosta.

Pri zamašenem nosu dojenčku pogosto pomagajo fiziološke kapljice/rastopina in odstranjevanje smrkljev z ročno pumpico ali aspiratorjem. Najprej morate dobro namočiti in omehčati s fiziološko, brez nje ne gre. Elektronski aspirator (npr. Omron) je lahko v pomoč, vendar vedno najprej preberizgajte s fiziološko raztopino.

Tujek v dihalih: kako prepoznati in ukrepati

Poznamo blago in hudo zaporo dihalne poti. Za blago zaporo je značilno, da v primeru tujka še lahko učinkovito kašljamo in z mišicami poskušamo odstraniti tujek iz dihal. V takem primeru moramo osebi, ki se ji je zaletelo, pustiti, da kašlja in jo h kašlju spodbujati. Ob taki osebi ostanemo in smo pripravljeni na ukrepe, če bi bilo potrebno.

Pri hudi zapori dihalne poti pa oseba ne kašlja več učinkovito ali pa sploh ne kašlja več, maha z rokami, kaže na usta/vrat, lahko ji pomodrijo ustnice. Tako stanje pa zahteva naše ukrepanje. Prvi korak bo, da stopimo za osebo, jo nekoliko v trupu nagnemo naprej in jo 5-krat močno udarimo med lopaticama. Po vsakem udarcu preverimo, če smo tujek morebiti odstranili. Tako bomo ukrepali pri dojenčkih (prilagojeno), malčkih in odraslih.

Če po petih udarcih nismo bili uspešni, izvedemo: pri malčkih in odraslih 5 Heimlichovih stisov; pri dojenčkih z dvema prstoma močno pritisnemo na spodnjo polovico prsnega koša, ponovimo petkrat. Če nismo uspešni, nadaljujemo izmenjaje z udarci in stisi ter po potrebi začnemo s temeljnimi postopki oživljanja.

Po uspešnem odstranjevanju tujka

Če nam uspe tujek v dihalni poti otroka odstraniti sami, ga je kljub temu pametno peljati k zdravniku, če smo pri dojenčku ali otroku razreševali hudo zaporo dihalne poti. Preveriti je namreč treba, ali je tujek povzročil kakšno poškodbo dihalne poti in hkrati, če smo poškodovali katerega od organov v trebušni votlini, ko smo izvajali Heimlichove stise. V primeru kakršnegakoli dvoma starši vedno lahko tudi pokličejo otrokovega pediatra ali v najbližjo dežurno ambulanto. V nujnih primerih naj ne odlašajo s klicem na številko 112.

Astma pri dojenčkih

Mnogim se astma ne zdi bolezen, ki prizadene tudi dojenčke. Toda pri kar 80 odstotkih otrok z astmo so se simptomi te bolezni pojavili že pred petim letom starosti. Pri dojenčkih je astmo zelo težko diagnosticirati; dojenček ne more opisati simptomov, zdravnik pa mora preučiti znake in po potrebi opraviti dodatne preiskave pri starejših otrocih. Prve simptome astme lahko pri dojenčku sproži tudi kakšna okužba dihal. Vsakega hropenja in kašlja ne povzroča astma, zato je pomembno, da zdravila za astmo ne uporabljamo napačno za druge dihalne obolenja.

Preventiva in varnost v vsakdanjem življenju

• Zgodnje prepoznavanje dihalnega napora in nadzor dojenčkov pri uvajanju goste hrane ter pri igri - pravilna izbira velikosti koščkov hrane in igrač, ki so primerne otrokovi starosti, zmanjša tveganje za tujke.
• Za kakšne tujke najpogosteje gre? Najpogosteje so to koščki hrane - oreščki, gladki spolzki bonboni ali različni okrogli spolzki predmeti - kovanci, majhne lego kocke, plastični ovitki bonbonov, perlice.
• Pri dihanju v spalnici naj bo temperatura med 18 in 20 °C, relativna vlaga med 40 % in 60 %, saj pretoplo okolje in presuh zrak pripomoreta k zamašenemu nosu in težavam z dihanjem.
• Praksa: staršem svetujemo, naj se naučijo opazovati otroke, ko so zdravi, in po potrebi snemajo normalno dihanje za kasnejšo primerjavo.

Kdaj k zdravniku in kje po pomoč

Že sam dihalni napor je urgentno stanje, starši naj doma ne čakajo, da se stanje poslabša do te mere, da otroci pridejo v dihalno stisko. Takrat je namreč velika nevarnost, da otrok preneha dihati. Pri majhnem otroku moramo biti pozorni na pretirano zaspanost, adinamičnost, bledico, zavračanje hranjenja in zmanjšano količino urina. V naštetih primerih otrok potrebuje pregled pri zdravniku, tudi ponoči v dežurni ambulanti.

Če vas skrbi, da pediater morda ni postavil prave diagnoze, lahko obiščete tudi zdravnika specialista, kot sta pediatrični alergolog ali pulmolog. V nujnih primerih ne odlašajte s klicem na številko 112.

Praktični nasveti za starše

1. Merite frekvenco dihanja v spanju in ko otrok nima vročine - položite roko na prsni koš ali trebuh in preštejte vdihov v minuti.
2. Pri zamašenem nosu najprej uporabite fiziološko raztopino in nato aspirator; najprej namočite sluz s fiziološko, da jo lažje odstranite.
3. Pri sumu na hudo zaporo dihal takoj ukrepajte po pravilih prve pomoči (udarec med lopaticama, prilagojeni stisi za dojenčke) in poiščite strokovno pomoč.
4. Če zdravnik predlaga kontrolo ali laboratorijske preiskave (npr. pri sumu na pljučnico, astmo ali ob hudih simptomih), jih redno opravite in sledite navodilom strokovnjakov.
5. V primeru vročinskih krčev ukrepajte spontano: ohlajanje telesa, položaj na boku in po potrebi nujna medicinska pomoč.

Podatki za hitro orientacijo (frekvenca dihanja)

Vsebina ni nadomestilo pediatričnega pregleda. Najboljši svetovalec staršem je pediater ali dežurna ambulanta, če se stanje hitro spreminja ali poslabša. Znanje in hitra prepoznava znakov sta ključna - zato se naučite osnov opazovanja dihanja, pravilne rabe fiziološke raztopine in postopkov prve pomoči ter po potrebi poiščite strokovno pomoč.

tags: #tezave #z #dihanjem #dojencka