Dojenček se boji tujcev: vzroki in koristni nasveti za starše

Tudi najbolj prijazen dojenček postane sumničav, ko gre skozi fazo strah pred tujci. Ni tako redko, da je otrok med 6. in 8. mesecem družaben in pogumen, naslednji trenutek pa že prestrašen in bojazljiv. Ko sreča ljudi, ki jih ne pozna dobro, skrije svoj obraz ob vaši rami, se vas oklene in začne jokati. Da se prestraši, ko se mu približajo neznani ljudje, je eden pomembnih dosežkov v otrokovem čustvenem razvoju. To je dober znak, saj pomeni, da se otrok počuti varnega pri ljudeh, ki jih pozna, neznancev pa se boji.

Kdaj in kako se pojavi strah pred tujci

Strah pred tujci - ki niso mama, očka, sorojenci oziroma osebe, s katerimi dojenček živi že od rojstva naprej - se pri dojenčku lahko pojavi že pri šestih mesecih starosti, običajno pa ga dojenček jasno pokaže med sedmim in devetim mesecem starosti. Strah pred neznanci se pojavi okrog osmega meseca starosti. Zdi se, kot da bi se pojavil čez noč. Otroček se boji ljudi, ki jih ne pozna, stiska se v mamin objem in glavico "skriva" za mamine rame. Samo njegovi najbližji ga lahko pomirijo in potolažijo, če se mu kdo preveč približa. Strah pred tujci je najizrazitejši okrog enega leta starosti, lahko pa traja vse do drugega leta in še dlje.

Razlogi in razlage za pojav strahu

Vzrok za ta pojav, ki ga imajo skoraj vsi otroci, ni povsem znan. Strokovnjaki pa so prepričani, da je to zelo pomembna faza v otrokovem življenju in ni posledica "slabe" vzgoje ali pomanjkanja bližine mame ali očeta. Znanstveniki so še mnenja, da se strah pred neznanci pojavi zato, ker je dojenček v prvih devetih mesecih razvil posebno komunikacijo s starši. Ta poseben "jezik", kot je mimika, dotik, jok, pa lahko razume le uigran domači tim. Neznana oseba ta jezik lahko oponaša, a ne diši tako kot mamica, nima takšne mimike kot očka, sploh pa ni niti malo podobna njima.

Nekateri znanstveniki ti močne reakcije dojenčka, ko zagleda neznane osebe, pojasnjujejo s tem, da dojenček dejansko kaže strah šele takrat, ko je sposoben primerjati nekoga, ki ga pozna ali prepozna, z nekom, ki mu je neznan, oziroma ga ne prepozna. Bolj ko malček raste, bolj razlikuje znane obraze od neznanih in vse več občuti strah do tistih, ki jih ne prepozna. Obstajajo pa tudi znanstveniki, ki trdijo, da se dojenček ustraši neznanih ljudi zaradi tega, ker tujce doživljajo kot potencialno grožnjo, občutijo nevarnost in ogroženost.

Kako prepoznate strah pred tujci

Največkrat izgleda kot napad panike, ki se lahko pojavlja tedne in tedne. Otrok joče, kriči, se skriva za mamico ali očka. Sprva starši še ne pomislijo, da se otroček boji gospe, s katero je še pred dnevi simpatično "klepetal". Skoraj čez noč pa zajoče takoj, ko jo zagleda. Nekateri se ob srečanju s tujcem le 'skrijejo' v mamino naročje, drugi pa jočejo že, če jih nekdo pozdravi. To je tudi odvisno od otrokovega temperamenta.

Do približno treh mesecev dalje dojenček ločuje med znanimi in neznanimi ljudmi. Povsem logično je torej, da otrok neznanih gostov ne bo več sprejemal nasmejan. V prvih nekaj mesecih se je namreč navadil na geste, glas in vonj staršev. Tujci zanj ne spadajo v ta koncept. Staršem je pogosto malce nerodno, ko se otrok obrne stran in obiskovalcev noče niti pogledati, kaj šele, da bi šel h komu v naročje. Če tega ne želi, ga v to ne silite.

Kdaj gre za običajen strah in kdaj za skrb

Strah je prilagojen odziv, če se pojavlja na primernem mestu in ob pravem času. Plašnost pa je čustvo, ki se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče posledice. Pretirana plašnost lahko predstavlja vedenje, ki otroka privede do težav s spanjem, ovira razvoj gibalnih spretnosti in gibalnih dejavnosti ter povzroči težave v otrokovih socialnih situacijah z drugimi odraslimi ali vrstniki. Šele ko otroci takšnega strahu nikoli ne prebolijo ali niso imeli nikoli strahu pred tujci, je lahko to razlog za skrb.

Vpliv staršev in družine

Otroci v vsem posnemajo svoje starše in torej tudi njihov način soočanja s svetom. Če starša ves čas skrbi, se izogiba situacijam, ki so mu neprijetne, se otrok lahko nauči, da je to način obvladovanja strahu. Ni potrebno, da si starši ob tem spoznanju naložimo nepotrebno krivdo, dragoceno je že zavedanje lastnega vedenja in njegovega vpliva na anksioznost pri otroku. Odzivi staršev in način, na katerega se soočajo s strahovi otrok imajo pomembno vlogo pri ohranjanju tesnobnosti. Nekateri starši delujejo preveč zaščitniško in s tem podpirajo izogibanje, kar za otroka ni koristno.

Če recimo mami nek obisk povzroča neprijetne občutke (ker se ob tej osebi ne počuti dobro), ga tudi dojenček ne bo maral - ne bo hotel v njegovo naročje in bo na splošno ves čas obiska jokav. Dojenček namreč čuti mamine neprijetne občutke in ga seveda postane strah. Če torej dojenček določeno osebo vztrajno zavrača, četudi druge tujce sprejema brez težav, preverite znotraj sebe, kakšni občutki se ob tej osebi vzbujajo v vas. Zelo verjetno je dojenčkov odziv le zrcalo vaših skritih občutkov.

Praktični nasveti: kako pomagati dojenčku

Doenčkov strah vzemite resno. Čeprav je dojenčka strah recimo babice, ki ga želi na vsak način pestovati, je naloga staršev, da občutke svojih dojenčkov vzamemo resno. Da torej osebam, ki se jih je dojenček ustrašil, jokajočega dojenčka nikoli ne dajemo na silo v naročje, temveč najprej dojenčka pomirimo. Babico ali sosedo pa spodbudimo, da se dojenčku poskuša približati kako drugače - z nasmehom in pogovarjanjem ali tako, da mu poda igračko medtem, ko otrok sedi v našem varnem naročju.

1. Vzemite ga s sabo v javnost - Čeprav je strah pred tujci del naravnega razvoja dojenčka, mu lahko pomagate tako, da ste z njim čim več med ljudmi. Ga čim večkrat vzamete s sabo v trgovino, na banko in druge opravke, kjer bo dojenček nove okoliščine in ljudi lahko varno opazoval iz vozička ali vašega naročja.
2. Pripravite ga na nove situacije - Čeprav dojenček še ne zna govoriti, vas veliko razume. Zato lahko tudi dojenčka pripravite na nove situacije in nove ljudi. Na poti k zdravniku pa mu lahko razložite, da gresta sedaj k zdravniku, ki bo imel oblečeno belo haljo in mu bo poslušal srčka. Tako dojenčku novo situacijo naredite bolj poznano.
3. Bodite pozorni na lastne občutke - Dojenčki so še povsem povezani z mamo in njenimi občutki. Če je mami nek obisk neprijeten, ga bo dojenček začutil in se ustrašil.
4. Sprejmite dojenčka takšnega, kot je - Svojega dojenčka oziroma otroka nikar ne primerjajte z drugimi nasmejanimi dojenčki. Otroci so različni in otrokova sramežljivost ni lastnost, ki bi jo morali skrivati ali sramovati.
5. Nagradite in pohvalite majhne korake - Raje ga pohvalite, kadar se opogumi, da se nasmehne novi osebi, in opozorite obiskovalce, naj ne bodo vsiljivi do otroka.

Postopno spoznavanje in gradnja zaupanja

Začnite postopoma otroka vključevati v odnose z ljudmi, ki jih pozna. Stara starša naj ponudita otroku njegovo najljubšo igračo, pripovedujta naj pravljice in zgodbice iz njune mladosti. Sorodnikom in prijateljem povejte, da se otrok boji novih stvari in da ga ljudje prestrašijo. Naj bodo pristopi počasi in previdni: nasmeh, prijeten obraz in igra so čudovit pripomoček za premostitev zadrege.

Na igrišču se lahko počasi umaknemo na klop, tja, kjer nas bo otrok videl. Ko bo šel k prijatelju na obisk, naj bo to najprej npr. pol ure ali eno uro in ne že prvič celo popoldne. Z izjavo, kot je »Ne skrbi, tam bom, če me boš potreboval«, nehote sporočimo, da pričakujemo, da ga bo strah. Naše pripombe naj bodo pozitivne in celo spodbudne, npr. »Lepo se imej, se kmalu vidiva.« Pomaga tudi, če se vnaprej pogovorimo o dogodku, tako bo situacija za otroka predvidljiva in ne bo negotov.

Nudite priložnosti za navezovanje stikov

Otrok, ki ima možnost spoznavati različne ljudi, bo lažje navezoval stike. Povabite v dom znance z otroki, prijatelje in sorodnike, da se otrok srečuje z novimi ljudmi v okolju, ki ga pozna. Vpišite otroka v krožek, v športno dejavnost ali poiščite konjiček, kjer bo užival in hkrati imel priložnost spoznavati nove ljudi. Nikamor ga ne silite, vendar odkrijte, kaj otroka veseli in ga spodbujajte k aktivnosti.

Kako ravnati takoj, ko dojenček kaže strah

Male strahopetce najprej pomirite. "Neznancu" pa povejte, naj se umakne ali pa naslednjič približa počasi in previdno. "Pridi k meni, pridi, saj ne grizem," so najpogostejše besede ljudi, ki ne razumejo ali ne poznajo te faze otrokovega razvoja. To pa pri otroku strah še povečuje. Da pa bi otroka kar "porinili" v naročje nekomu, ki se ga boji, pa niti pomisliti ne smete.

Ko so v bližini neznane osebe, bodite vedno blizu dojenčka, ker se lahko zgodi, da bo otrokova reakcija zelo močna. Takoj potolažite dojenčka in nikar ne vztrajajte pri spoznavanju, ker lahko to samo še dodatno poslabša situacijo. Dojenčku pokažite, da so novi ljudje dobronamerni. Ko prisrčno in z nasmehom pozdravite in če je vaš glas umirjen, se bo dojenček manj bal, vendar imejte v mislih, da včasih to ni dobra rešitev, še posebej, če je vaš otrok preobčutljiv. Svetujte družbi, da naj previdno pristopijo k dojenčku in naj se ga ne dotikajo.

Kdaj poiskati dodatno pomoč

Tina Zupančič in Mojca Z. Dernovšek opozarjata, da so strahovi pri otrocih do neke mere normalni in da anksioznost v otroštvu ni redkost. Če strahovi niso začasni in prehodni ali če ovirajo vsakdanje funkcioniranje otroka (spanje, igra, socialni stiki), je lahko potrebna strokovna obravnava. Obstajajo dejavniki, ki povzročajo anksioznost pri otroku ali pa jo ohranjajo: travmatične izkušnje, nasilje v družini, ločitev staršev, bolezen, kronični stres ali družinska zgodovina anksioznih motenj. Če opažate, da sramežljivost ali strah trajata in se ne izboljšujeta, se posvetujte z družinskim pediatrom ali otroškim psihologom.

Dodaten kontekst: starostna obdobja strahov

Otroški terapevti so skozi izkušnje ugotovili, da so nekateri strahovi značilni za določena starostna obdobja. V obdobju 0-12 mesecev se strah pojavlja kot reakcija na nenadne dražljaje, v drugi polovici prvega leta pa postajajo strahovi pogostejši, vključno s strahom pred tujci in globino. Okrog enega leta in pol se lahko obdobje strahov ponovi, ko malček ugotovi, da z mamo nista eno, ampak je samosvoja osebnost. V obdobju 2-4 leta prevladujejo strahovi, povezani s temo in straniščem, medtem ko se v obdobju 5-7 let pojavljajo strahovi, povezani s šolo, zdravstvenimi postopki in domišljijskimi pošastmi.

Praktična zvezek korakov za starše

• Vzemite otrokove občutke resno in ga ne silite v stik z neznanci.
• Pripravite situacijo vnaprej in uporabite umirjen, pozitiven ton.
• Postopoma omogočajte izpostavljenost novim ljudem v varnem okolju.
• Pohvalite vsako pogumno vedenje in se izogibajte posmehu.
• Ohranite svojo čustveno stabilnost-otroci čutijo starševove strahove.
• Če strahovi trajajo in ovirajo razvoj, poiščite strokovno pomoč.

Ne pozabite: vaš otrok ne potrebuje nujno terapije samo zato, ker se boji tujcev - pogosto je najboljše, da v vašem naročju spoznava svet in da mu omogočate postopne, pozitivne izkušnje z novimi ljudmi. Če pa strah prežema vsakdanje življenje in ovira razvoj, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

tags: #dojencek #se #boji #tujcev