Na prvi pogled se vprašanje zdi provokativno, a v resnici odpira več plasti: jezikovne in kulturne navade poimenovanja, versko-moralne pomisleke okoli spočetja ter pravno in socialno razumevanje družine in sorodstva. Oče, mama, sestra, brat, sin, hči, še kakšna babica in dedek, pa smo že skoraj zaključili. Na prvi pogled se nam zdijo sorodstvena razmerja sila preprosta. Sorodstvo torej temelji na krvni povezanosti.
Oplojevanje je lahko „umetno” samo v prenesenem pomenu te besede. Vsaka oploditev je v bistvu naravna - z izjemo ene, Marijine, ki je bila nadnaravna - ni pa mogoča nenaravna oploditev. V nekem smislu pa je tudi vsaka človeška oploditev umetna, saj se človek oplojuje v kulturi in s kulturo, se pravi gojeno in zavestno. Ali pri tem uporablja še kak tehnični pripomoček, je z ozirom na nezaslišano veličino tega pojava povsem postranska in tako rekoč nična zadeva.
Kdor pledira za „zgolj naravni” način oploditve, ta pledira v resnici za živalski in rastlinski red in nivo razmnoževanja. Človek, ki je bitje kulture in umetnosti, umetnosti v najširšem pomenu te besede, se tudi spolno združuje umetno, v bistvu posredno, pa četudi je kdaj vmes samo misel namena. Tako je tudi vsak otrok, tudi če rojen po „umetni” oploditvi, v vseh pogledih enako človeški kakor otroci, rojeni v optimalnem družinskem okolju.
Oploditev brez prisotnosti očeta v smislu krščansko pojmovanega zakona gotovo ni vzgledna krščanska rešitev. Je pa marsikdaj manj slaba izbira od kake druge še veliko slabše. Polna družina s prisotnim očetom je samo načelno najboljša rešitev. Zelo veliko - tudi na moč „krščanskih” družin je takih, da bi bila odsotnost alkoholičnega ali nasilnega očeta za ženo in otroke pravi blagoslov.
Kako poimenujemo „otrok spočet v cerkvi” v jeziku?
V vsakdanjem jeziku ni uradnega, slovarsko potrjenega posebnega naziva samo zaradi kraja spočetja. Skupino ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi, imenujemo družina oziroma rodbina. Sorodstvo označujemo tudi s stopnjami/koleni. Koleno je star izraz za stopnjo sorodstva, ki izraža razmerje med posamezniki v skupnosti ljudi iz skupnega rodu. Sorodstvena razmerja označujemo tudi s stopnjami ali koleni.
Ste že slišali za daidžo? V slovenščini očetovega (prav tako kot maminega) brata v razmerju do nas samih imenujemo stric. Tako je tudi poimenovanje teta skupno mamini in očetovi sestri. V stari in narečni slovenščini je očetov brat bil poimenovan stric, mamin brat pa ujec.
Naša poimenovanja sorodstvenih razmerij se najverjetneje zdijo skromna vsaj narodom na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Tako je pri Hrvatih brat mojega očeta moj stric (njegova žena je strina), medtem ko je brat moje mame moj ujak (njegova žena pa ujna). Sestra mojega očeta je moja tetka, njen mož pa tetak, enako poimenovanje (tetka - tetak) velja tudi za mamino sestro in njenega moža. V Bosni in Hercegovini imajo za poimenovanja članov rodbine tudi nazive turškega porekla. Tako je brat mojega očeta àmidža (v Bosni) in ádže (v Hercegovini). Amidževa žena je moja àmidžinica, adževa žena pa strina. Brat moje matere je moj dàidža, v Bosni njegovo ženo imenujejo dàjdžinica, v Hercegovini pa daìnica. Sestra mojega očeta je v Bosni tetka, v Hercegovini pa hala, njen mož je v obeh primerih tetak. Prav tako je sestra moje mame moja tetka, njen mož pa tetak.
Zanimivo v Bosni in Hercegovini razmerje nečaka/nečakinje do strica/tete prav tako kot v stari slovenščini (in še danes narečno) poimenujejo sestrić/sestrićna (v razmerju do dàidže - strica po materini strani) in bratić/bratićna (v razmerju do àmidže - strica po očetovi strani). Danes si pri omembi besede bratranec zamislimo stričevega ali tetinega sina. Ali ste vedeli, da so se v preteklosti z izrazom bratranec ali sestrična poimenovali otroci bratov ali sester - danes jih imenujemo nečaki ali nečakinje.
Svojta in „svak/svakinja”
Za 1-4 so vsi svak oziroma svakinja (odvisno od osebe) in angleško broher-in-law oziroma sister-in-law. Od 5-8 so ravno tako svaki/svakinje. Od 5-8 v Sloveniji nimamo izraza. Oz so to svaki in svakinje od žene oz brata. In ja, svaki/tašče/posvojenci in podobno so tudi sorodniki. Gre ze nekrvno sorodstvo oz za pridobljeno sorodstvo.
Mrzli stric je očetov ali mamin bratranec. Mrzli bratranec je sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične. V pogovornem jeziku pogosto naletimo na besedo »sestrič«. Te v SSKJ-ju ne bomo našli. Torej žena od strica je mrzla teta, mož od tete je mrzel stric. Mali stric/mala teta pa je izraz za bratrance/sestrične tvojih staršev. Vse to so neuradni izrazi.
Versko-moralni pogled: kraj spočetja, etika in življenje
Nekateri ljudje Cerkve se tu vedejo, kakor da bi šlo za vprašanje, ki je na isti moralni in verski ravni, kakor je recimo vprašanje splava. In vendar gre pri splavu - ne da bi hotel inkriminirati mater, ki ga naredi - za uničenje življenja, pri zanositvi s pomočjo zdravniškega posega pa za sprejetje novega življenja. Kristjan bi moral ženski, ki se kljub težavnim okoliščinam odloči za novo življenje, čestitati za njen pogum in dobro voljo, ne pa, da jo obravnava v istem ključu kakor pa žensko, ki želi neko življenje odpraviti.
Med desetimi Božjimi zapovedmi ne morem najti nobene, ki bi nasprotovala spočetju s pomočjo medicinskega posega. Z nekaj farizejske veščine bi sicer lahko prekvalificirali 6. zapoved o prešuštvu - a s to znamenito veščino je mogoče tudi najbolj plemenita dejanja prikazati kot grešna! V resnici tudi tu velja Jezusovo opozorilo, da nas ne umaže to, kar prihaja od zunaj, temveč to, kar je v človekovem srcu.
Mahati z etiko je zelo vprašljiva zadeva. Stavek „Kdor za meč potegne, bo z mečem pokončan” lahko zaobrnemo tudi na ta problem: Kdor za etiko potegne, bo z etiko pokončan… Nihče nima monopola nad etiko. Kristjani še posebej ne, saj imamo namesto etike, ki je nekakšen zakon, ljubezen, ki je nad vsakim zakonom in tako tudi nad vsako etiko. Ne v smislu nasprotovanja, temveč preseganja etike.
Zato bo kristjan abortus odklanjal - ne da bi poskušal inkriminirati žensko, kar so žal storili nesrečni politični kristjani v Sloveniji - odprt pa bo do tudi nekoliko vprašljive, a v osnovi življenju naklonjene želje tiste ženske, ki si želi otroka, ima pa dovolj slabih izkušenj s tistim spolom, ki se včasih vede, kakor da ima monopol nad svojim semenom. Predvsem pa ne najdem odgovora na vprašanje, s kakšno pravico lahko kristjan, tudi če se mu res zdi, da bi bilo medicinsko oplojevanje nezaslišan greh, ženskam, ki niso njegove vere, to preprečuje, čeprav se tako dejanje ne pregreši zoper duha ustave in zakonov, predvsem pa ne zoper duha človečnosti?
„Otrok spočet v cerkvi” in simbolika kraja
Kraj spočetja ne ustvarja posebnega moralnega statusa otroka. Tako je tudi vsak otrok, tudi če rojen po „umetni” oploditvi, v vseh pogledih enako človeški kakor otroci, rojeni v optimalnem družinskem okolju. Celo otrok, ki bi bil rojen v najbolj artificiranih okoliščinah in ki bi ga njegova samska mati celo zares na moč slabo vzgajala in oskrbovala, je kljub vsemu temu človek v polnem obsegu in pomenu te besede. Morda se bo temu človeku godilo težje - a tega, kar v njem vidi kristjan, mu tudi najslabša vzgoja ne more vzeti.
Oploditev brez prisotnosti očeta v smislu krščansko pojmovanega zakona gotovo ni vzgledna krščanska rešitev. Je pa marsikdaj manj slaba izbira od kake druge še veliko slabše. V posameznih primerih je mati samohranilka veliko boljša, tudi etično boljša rešitev za otroke, kakor pa sicer polna, a zgolj formalno, ne pa tudi resnično polna družina z očetom. Pogrešam zavzetost Cerkve za varstvo mater in otrok pred takimi „očeti”.
Pravo, zdravstvo in družbena odgovornost
V verskem in moralnem smislu je zelo težko utemeljiti nasprotovanje pravici vsake ženske, da spočne na način, ki se njej sami zdi najprimernejši. Novela zakona, če bo sprejeta, nobene krščanske ženske ne sili, da bi morala uporabiti to novo možnost in prostost. Uveljavljati lastno versko vrednoto, resnično ali le umišljeno, s pomočjo državnega zakona, pa pomeni, uveljavljati svojo vero z nasiljem, kajti na koncu vsakega zakona je prisila in nasilje.
Kdor misli, da ima zdravnik opraviti samo z boleznijo in njenim zdravljenjem, ta pač ne ve veliko o zdravilstvu. Prva stvar zdravilstva je ohranjanje zdravja in šele potem zdravljenje bolezni. Sicer pa ne bi bilo slabo, če bi si avtorji tega argumenta kdaj prebrali definicijo zdravja v temeljnem dokumentu Svetovne zdravstvene organizacije, kjer je jasno povedano, da zdravje ni samo fiziološko in duševno, temveč tudi socialno stanje človeka.
Gotovo so pri tej metodi zanositve možne tudi zlorabe. Tudi selekcija, na katero kritiki radi opominjajo, ni izvzeta. Toda, ali niso prav enake zlorabe možne tudi ob prisotnosti očeta? Zlorabljati je mogoče vse, ne le znanstvena spoznanja. Zlorabljati je mogoče celo versko sporočilo … Predvsem pa velja, da zakonodajalec, v tem primeru parlament, pri presojanju zakonskega predloga ne sme izhajati iz morebitne zlorabe, temveč iz normalne, se pravi moralno neoporečne rabe pravic, ki so z zakonskim predlogom predvidene.
Noben zakon ne more zares predvidevati učinkovitih mehanizmov nadzora nad možnimi zlorabami. V tem smislu medicinski poseg za oploditev ne ustvarja kakega novega stanja, saj je odsotnost očetov v družini pojav od kamene dobe naprej. Še tako pravna in socialna država, tudi če bi bila to katoliška država, celo katoliška v smislu ljubljanske interpretacije, ne more zagotavljati varstva otrokovega interesa in dobre vzgoje.
Sorodstvena kolena in pravne posledice
Naš pravni red določa, da je sorodstvo krvno razmerje med predniki starši in njihovimi potomci, kot razmerje med samimi potomci. V pravu sorodstvo označujemo s črtami (linijami, vrstami) in s stopnjami (koleni). Sorodniki v ravni vrsti so stari starši, starši, otroci, vnuki, pravnuki itd. Sorodniki v stranski vrsti so bratje, sestre, nečaki oziroma nečakinje, strici, tete itd. torej tisti, s katerimi imamo skupnega prednika.
| Vrsta sorodstva | Opis | Primer |
|---|---|---|
| Prvo koleno | Ravna linija | Starši - otroci |
| Drugo koleno | Ravna in stranska | Stari starši - vnuki; bratje - sestre |
| Tretje koleno | Ravna in stranska | Prastari starši - pravnuki; tete/strici - nečaki |
| Četrto koleno | Ravna in stranska | Praprastari starši - prapravnuki; „mrzli” strici/tete |
Družinski zakonik veleva, da zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj sorodniki v ravni črti niti sorodniki v stranski črti do vštetega četrtega kolena. Ali ste vedeli, da večina zavarovalnic izključuje kritje za odškodnine zaradi poškodb zavarovančevih sorodnikov, kadar se ti poškodujejo na zasebni površini zavarovanca? Običajno namreč velja izključitev zavarovalnega kritja do vštetega 4. kolena sorodstva tako v ravni kot v stranski liniji.
Družinsko življenje, vera in otroci
Vsakdanja redna molitev je v družini včasih pravi izziv. Časa ob natrpanih urnikih primanjkuje, zvečer so otroci utrujeni in zaspani. V družini so trije načini molitve: osebna, zakonska in družinska molitev, pravi p. Andraž. „Dobro je, da nobena od teh ne manjka. Pri majhnih otrocih se zgodi, da je zvečer dosežek že sveti angel, po drugi strani pa tako lahko ostane več prostora za zakonsko molitev.” Ni bistvena količina molitve. „Pogosto se glede družinske molitve sprašujemo, ali zadosti molimo. Toda bistvena ni dolžina, temveč ozračje, kakovost molitve.”
Redni obisk maše. Že ob nedeljah je težko. Borimo se za točen prihod k maši, borimo se z nemirnimi otroki pa s svojimi slabimi občutki ob nejevoljnih pogledih. Tudi takrat je pomembno, da gre k maši družina kot celota. „Razumljivo je, da pridejo otroci v fazo, ko težko zdržijo pri maši. Najprej pa gre pri tem za temeljno odločitev, da skušamo hoditi k maši kot družina. Skušnjava nas prepričuje, da nimamo nič od take maše. Nekaj boš gotovo odnesel!”
„Če otrok ni v cerkvi, ni prihodnosti!” Seveda moramo vedno iskati ravnovesje, da ne bi pri maši naredili iz cerkve cirkusa. Iskanje teh meja je vedno znova težko, tudi od staršev zahteva občutljivost, kje je meja, ki je otroci ne smejo prestopiti. Maša je vrednota, in če hočeš, da jo bo sprejel, je mora biti deležen. Pomembno je torej troje: najprej zavedanje, kaj je zame vrednota, ki jo hočem posredovati svojim otrokom. Nato zvestoba. In tretjič modrost, kako loviti mejo.
„V naši digitalni družbi, ki je prežeta s tehnologijo, najbolj hrepenimo po pristnih odnosih. Želimo si, da nas nekdo pogleda v oči in vpraša, kako se počutimo.” Upajmo si biti čim več skupaj z otroki. Delo pa je pogosto beg pred odnosi v družini. Izziv za starše je, kako z otroki najti pristen stik. „To je tisto, kar šteje! Otroci so vendar vaše največje bogastvo!”
Pogosta vprašanja o poimenovanjih
- Nečak je sin brata ali sestre. Bratranec je sin strica ali tete.
- Stric ali ujec? V slovenščini brata mame ali očeta poimenujemo stric. Malce starejši so ponekod maminemu bratu rekli ujec.
- „Mrzli” sorodniki: mrzli stric je očetov ali mamin bratranec; mrzla teta je žena strica; mali stric/mala teta sta bratranca/sestrične tvojih staršev.
- „Svak/svakinja”: za prva kolena svaštva so to standardni izrazi; v angleščini brother-in-law, sister-in-law.
V praksi se pojavljajo tudi projektna vprašanja: „Malo razlage, zakaj me to zanima: programiram 'kalkulator', ki bi na podlagi družinskega drevesa znal 'izračunati' sorodstveno razmerje med dvema (bližnima ali daljnima) sorodnikoma.” Če bi se dalo kje dobiti spisek vseh sorodstvenih izrazov bi bilo super.
Ključna misel: ime otroka določa rodbina, ne kraj
Tako je tudi vsak otrok, tudi če rojen po „umetni” oploditvi, v vseh pogledih enako človeški kakor otroci, rojeni v optimalnem družinskem okolju. Človek preprosto ne more biti last drugega. V smislu posedovanja drugega človeka ne obstaja pravica matere ali očeta ali obeh ali kogar koli do otroka - a po isti logiki tudi ne obstaja pravica otroka do matere, očeta ali kogar koli drugega! Ta trditev je preprosta demagoška puhlica, saj zakonska novela ne uzakonja kakšne lastniške pravice ženske, ki bi rada zanosila s pomočjo medicinskega posega, temveč pravico, da zanosi in rodi.
Za kristjana je človeški pojav tako visoko nad vsemi „razmerami”, ki so glavna kategorija vsakršnega materializma, da njegovega rojstva ne more pogojevati s sklicevanjem na nekakšne idealne razmere. Tudi otrok, spočet v epruveti, lahko postane ljubljanski nadškof, morda pa tudi svetnik! Mogoče pa so dve svetovni vojni in kup lokalnih v XX. Nemci pri svojem projektu „Lebensborn”, kjer so hoteli pridobiti čisto arijsko pokolenje, niso uporabljali medicinske intervencije, temveč preprosto načrtovano „parjenje” zaželenih moških in žensk.
V tem smislu medicinski poseg za oploditev ne ustvarja kakega novega stanja, saj je odsotnost očetov v družini pojav od kamene dobe naprej. Sicer pa bi bilo zanimivo vprašati predstavnike Cerkve, kaj naredi cerkveno vodstvo, kadar kateri od duhovnikov postane oče - in to se ne zgodi tako zelo redko.