Kako napisati osebno pravljico za dojenčka

Pravljice niso le zgodbe za lahko noč. So čarobni svetovi, v katerih otrok spoznava nove besede, bogati besedni zaklad, raziskuje čustva in razvija domišljijo. Branje otroku je posebna in povezovalna izkušnja med starši in otročičkom, zato tukaj ne obstajajo točno določena pravila, ki jim je treba slepo slediti. Sami najbolje poznate svojega otroka in veste, kaj najbolj pritegne njegovo pozornost.

Kdaj začeti z branjem

Ni pravila, pravi dr. Barbara Pregelj in poudarja, da za branje otrok potrebuje koncentracijo, zato za začetek ne izberite predolgih zgodb. Preberite le stran ali dve, potem pa otroku pustite, da naprej bere sam - ugiba, kako se zgodba nadaljuje. Lahko jo pripoveduje s pomočjo ilustracij ali pa prosto, kot sam želi. Če boste naslednji dan/večer zgodbo brali naprej, lahko skupaj ugotovita, ali je prebrana zgodba drugačna od tiste, ki jo je otrok prebral sam.

Zakaj so pravljice primerne za dojenčke in malčke

Pravljice so za otroke izjemno primerne, ker ustrezajo razvojnim značilnostim njihovega mišljenja. Značilni pravljični elementi, kot so jasno oblikovani književni junaki, ponavljanje, stopnjevanje napetosti in razrešitev, otroku omogočajo, da zgodbi sledi tudi takrat, ko še ne razume vseh besed ali pojmov. Pravljica tako deluje kot most med otrokovim konkretnim mišljenjem in postopnim razvojem abstraktnega razumevanja.

Poslušanje kakovostnih zgodb ima pozitivne učinke za otrokov govorni razvoj. Redno branje kvalitetne otroške literature (pravljic, zgodb, ugank in pesmi) pozitivno vpliva na govorni razvoj otrok - razumevanje in izražanje, razlaga psihologinja Neža Ajdišek. Branje uri tudi sposobnost koncentracije in umirja, zato je še posebej pomembno za otroke in mladostnike.

Na kaj pomisliti pred pisanjem osebne pravljice

• Izberite tematiko, ki otroka zanima. Na začetku otroku ponudite kartonke, ki jih lahko sam lista in s katerimi spoznava svet, ki ga tudi sicer pozna.
• Pomembno je, da izbirate kvalitetna besedila. Da se boste lažje odločili, si pomagajte s Priročnikom za branje kvalitetnih mladinskih besedil.
• Prilagodljivost: pravljico lahko pripovedujete, jo spreminjate, dodajate ali odvzemate dele glede na otrokovo starost in zanimanje.
• Zgled staršev: če sami berete in cenite knjigo, to ponotranjijo tudi otroci.

Struktura osebne pravljice za dojenčka

Pravljica za zelo majhnega otroka naj bo kratka, ritmična in vizualno podprta z velikimi, prepoznavnimi ilustracijami. Otroci od 2. do 4. leta radi poslušajo isto besedilo večkrat; znano besedilo jim daje varnost in omogoča osredotočenje na nove prvine. Od 4. do 6. leta pa pravljice bogatijo čustveni, domišljijski in intelektualni svet otroka in dopuščajo več kompleksnosti.

Praktičen primer igre z deli telesa (ritmičen tekst)

Ta (palec) odpre vrata (pokažemo, kako odpremo vrata), ta (kazalec) prižge luč (naredimo klik, kot bi pritisnili na stikalo), ta (sredinec) odgrne odejo (naredimo, kot da odgrnemo odejo), ta (prstanec) namesti blazino (naredimo, kot da namestimo blazino), in ta (mezinec) gre spat (naredimo, kot da ležemo na dlan).

Kako vključiti poučne in čustvene vsebine

Pravljice otroku omogočajo varen stik z zahtevnimi čustvi. Strah, jeza, žalost in veselje so v pravljicah pogosto izraziti, vendar vedno umeščeni v okvir, ki omogoča razrešitev. Pogovor o počutju književnih oseb je za starše dragocena priložnost za vzgojno delo. Ko otrok razmišlja o tem, zakaj je junak ravnal na določen način ali kako bi sam ravnal v podobni situaciji, razvija socialno razumevanje in moralno presojo.

Branje kot igra in vaje za jezik

Branje je lahko tudi igra, ne igramo se samo s prsti in telesom, lahko se igramo tudi z besedami. Ko so otroci že dovolj veliki, da lahko sledijo zgodbi v pravljici, jim lahko besedilo najprej preberete, potem besedilo preberete ponovno in se pri tem zanalašč zmotite, otrok pa mora to napako odkriti in reči “Motiš se!”.

Pravljice združujejo igro, govor, jezik in domišljijo v eno dejavnost, ki otroka popolnoma pritegne. Pri opismenjevanju so pravljice tudi orodje za logopede in vzgojitelje: pravljice lahko uporabimo za ciljno vajo posameznih glasov, za razvijanje spontanega govora, dramatizacijo in vloge, ki spodbujajo izražanje in čustveno razumevanje.

Branje ilustracij in spodbujanje pripovedovanja

Pri mlajših otrocih ima pomembno vlogo tudi branje ilustracij. Ilustracije niso le dodatek besedilu, temveč samostojen nosilec pomena. Ko otrok ob ilustracijah pripoveduje zgodbo, razvija pripovedovalne spretnosti, bogati besedišče in uri sposobnost opisovanja ter sklepanja.

Nasveti za pisanje osebne pravljice

1. Začnite z znanimi motivi: uporabite vsakdanji predmet ali osebo iz otrokovega sveta (igrača, hišni ljubljenček, družinski dogodek).
2. Uporabite preproste, ritmične stavke in ponavljanje - to pomaga dojenčku slediti in sodelovati.
3. Vključite konkretne gibe in igre (kot v primeru s prsti), da povežete besede z dejanji.
4. Bodite pozorni na dolžino: preberite le stran ali dve, potem prenehajte in dovolite otroku, da nadaljuje z ugibanjem ali pripovedovanjem.
5. Vključite občutke junakov in vprašanja za pogovor: “Kako misliš, da se počuti?”
6. Uporabite domače besede in imena, da bo zgodba osebna in bližja otroku.
7. Ne bojte se ponavljanja in ponovnih branj - to je naravni del učenja in razvoja.

Izbira in kakovost besedila

Danes so slikanice s pravljicami lahko obravnavane kot »potrošno blago«. Veliko jih je narejenih hitro, poceni in z mislijo na prodajo, ne na otroka. Kakovostna slikanica ni vedno najcenejša, saj dobro besedilo, kakovosten prevod, premišljena ilustracija in avtorske pravice stanejo. Pomemben kriterij pri izbiri slikanice je avtor oz. avtorica. Ime avtorja in ilustratorja mora biti jasno navedeno.

Veliko skrajšanih in poenostavljenih različic znanih pravljic je vsebinsko nelogičnih, jezikovno slabih in daleč od izvirnika. Priredba ima smisel le, če jo je naredil strokovnjak ali uveljavljen avtor. Otroci od 2 do 4 let imajo radi zaporedje slik, kratke ritmične verze in preproste zgodbe. Starejši predšolski in mlajši šolski otroci potrebujejo zgodbe, ki dopuščajo razmišljanje in domišljijo.

Priporočila za vsakodnevno branje

• Berite čim večkrat. Najbolje vsak dan ob istem času (npr. pred spanjem, po kosilu …).
• Berite počasi in izrazito.
• Ko berete, sledite besedam s prstom in kažite na slike ter poimenujte predmete, barve, oblike.
• Naredite si domačo knjižnico. Nekaj posebnih knjigic, ki jih ima otrok še posebej rad, imejte doma.
• Ne bojte se brati iste knjige večkrat.
• Ob branju se zabavajte! Pripovedujte, dramatizirajte in vključujte ploskajoče ali gibljive igre.

Kako pravljica postane družinski ritual

Pravljica kot družinski ritual - vsak večer izberite eno zgodbo in jo preberite skupaj. Branje na glas - ko odrasli berejo otroku na glas, otrok aktivno posluša, prepoznava glasove in ritem jezika. Pogovor ob ilustracijah - skupno opazovanje slik v knjigi spodbuja otroka, da opisuje, poimenuje in pripoveduje, kar bogati njegov besedni zaklad.

Ko starši berejo pravljice z zavedanjem njihovega razvojnega pomena, otroku podarjajo nekaj, kar presega trenutek branja: podarjajo mu orodje za razumevanje sveta, sebe in drugih. Otrok, ki ob branju doživlja uspeh, bližino in veselje, bo tudi kasneje bolj verjetno segal po knjigah in vztrajal ob zahtevnejših besedilih.

Primeri slovenskih kakovostnih avtorjev (izbor)

• Boštjan Gorenc - Pižama: Si že kdaj pokusil Luno? - topla, igriva pravljica o otroški domišljiji.
• Gaja Kos: Nočni obisk - pravljica o sodelovanju, pomoči in sosedskih odnosih.
• Nina Mav Hrovat: Posluh, jazbec gre! - o sprejemanju drugačnosti in empatiji.
• Manica K. Musil: Slon Stane - o pripovedovanju, poslušanju in odnosu med govorcem in poslušalcem.

Pravljica ni tekmovanje v številu prebranih knjig ali dolžini besedila. Je predvsem prostor odnosa med otrokom in odraslim, v katerem se prepletajo jezik, čustva in skupno doživljanje. Ne pozabite: otrok ni nikoli premajhen za knjigo - že zelo majhni otročički, ki še ne govorijo, uživajo v vaši bližini in vašem glasu.

tags: #pravljica #o #mojem #dojencku